Ela Xora: Odstiranje nevidnega

Slikarska razstava Ele Xora je del letošnjega pestrega programa Festivala Parade ponosa 2017. V steklenem atriju mestne hiše v Ljubljani londonska umetnica razstavlja svoja dela, nastala med letoma 2012 in 2014. Ela Xora umetniško sceno osvaja zadnjih pet let in je večinoma znana po oblikovanju kovin, slikarskih delih, performansih in različnih serijah fotografij. Umetnica v slehernem delu predstavlja in raziskuje tematiko androginosti in interspolnosti. Skozi svoje lastne izkušnje, občutja in vsakodnevno borbo kot interspolna oseba poskuša interspolnost predstaviti širšemu občinstvu in ga opomniti, da je svet vse prej kot binaren, črno-bel in sistematičen.

Tokrat so v steklenem atriju predstavljena slikarska dela iz treh različnih serij. Prvi sklop predstavlja sedem del manjšega formata iz serije z naslovom Metaportreti: Androgine_i zvezdnice_ki (Metaportraits: Androgynous Superstars). Umetnica upodobi slavne osebe, katerih videz je deloma veljal za androgin. Črno-beli doprsni portreti zvezdnic in zvezdnikov, kot so David Bowie, Prince, Lady Gaga in Michael Jackson, so dopolnjeni s kupom manjših ornamentov in detajlov v obliki čebeljega satovja, kemijskih formul, različnih geometrijskih oblik in vegetabilnega okrasja. Obrazi so na več mestih sestavljeni iz delov živali, znanih umetniških del, aktov, verskih simbolov ali drugih zgodovinskih oseb. Dela so horizontalne postavitve, po sredini razdeljena na polovico. Sleherni portret je na njih upodobljen dvakrat, enkrat na levi, drugič zrcalno na desni polovici slike. Leva stran je predstavljena v pozitivu z belim ozadjem, medtem ko je desna polovica njen zrcalni negativ, temnejši, s črnim ozadjem. Umetnica se zrcaljenja in takšnega upodabljanja pozitivov in negativov poslužuje pri mnogih delih, tudi pri naslednji seriji Ujeta androginost (The Captured Androgyny). Ta je njen življenjski projekt, v njej pa se posveča ekskluzivnim živalskim in rastlinskim androginim vrstam. Znotraj serije vsako leto izda nove, manjše zbirke, v katerih poskuša ujeti disforijo spola, ki jo povzroča splošno sprejet spolni binarizem.

V seriji so dela z naslovi, kot so Koralni klovn (The Clownfish), Mačeha (The Pansy) in Oreh (The Oak Tree). Črno-bela, kontrastna upodobitev hermafroditskega kraljestva tako predstavlja mogočno drevo, čigar korenine se pod zemljo preslikajo v negativ. Bele korenine se pod zemljo široko razraščajo in preobrazijo v spletene kitke, okove in krhka človeška telesa. Nad površjem zemlje pa vladajo vojna, nevihta in kaos. Majhne človeške silhuete se drenjajo okoli drevesa, zapazimo križe, ki molíjo iz zemlje, in bojna letala, ki krožijo po zraku.

Z delitvijo del na črne in bele polovice in zrcaljenje le-teh nas nenehno opozarja na vseprisotni binarizem. Tega poudari tudi z osnovnimi računalniškimi zapisi enic in ničel, ki delujejo kot ornament. Z različnimi zgodovinskimi elementi umetnica pogosto opozarja na sam razvoj in zgodovinsko vlogo androginih in interspolnih oseb v preteklosti, kot tudi na zatiranje, preziranje in nepoznavanje le-teh.

Podobno tudi Koralni klovn kritizira odnos družbe do sočloveka in narave, v kateri je stroga binarnost v resnici prej izjema kot pravilo. Umetnica nas spomni na grško-rimsko obdobje, v katerem so popolno nevidnost transspolnih in interspolnih mitoloških božanstev ter ostalih posameznikov zagotovili z invazivno antiandrogino umetnostjo. Ta naj bi zagotovila ustrezno podlago za nadaljnjo zatiranje transspolnosti in interspolnosti na evropskih tleh, vse do zdaj, ko je družba še vedno obsedena z delitvijo na zgolj ženski ali moški spol. Ela Xora je tovrstne pojave v antični mitologiji obravnavala že pri izdelovanju svojih obraznih mask, narejenih iz srebra, ki so najverjetneje najbolj znane znotraj njenega opusa. Te, kakor tudi osma slika iz serije Metaportreti: Androgine_i zvezdnice_k z upodobitvijo Marilyna Mansona, tokrat žal niso del razstave.

Zadnja serija slik z naslovom Ikonska ježa v obdobju propada (The Iconic Ride In The Age Of Decline) je nastala in bila predstavljena med olimpijskimi igrami v Londonu leta 2012. Poleg konjev, katerih ljubiteljica je, v treh manjših delih zaobjame kopico elementov popularne kulture, perečih družbenih problemov in prikupnih zoomorfnih hibridov. Vsa dela so tradicionalno razdeljena na dve polovici, na katerih prevladujeta črna ali bela. Posebej zanimivo je delo z naslovom Trk (The Crash), na katerem so znotraj konja vrisane silhuete raznovrstnih držav sveta.

V okviru razstave se v prostoru predvaja tudi projekcija umetničinih preostalih del, poprej omenjene srebrne maske in serije fotografij. Te spremlja besedilo, ki nam tematiko interspolnosti in njenega pojava v antični mitologiji še bolj približa. Razstava je sorazmerno majhna, pomanjkanje podrobnejših didaskalij pa nas ponekod pripravi do brezglavega ugibanja vsebine. Vseeno sta pri tej razstavi veliko pomembnejša vsebina del in umetničino sporočilo, ki sta znotraj njenega aktivizma aktualna tudi za letošnji Festival Parade ponosa v Sloveniji. Povprečno se eden na dva tisoč dojenčkov rodi kot interspolna oseba, kar pomeni, da jim ob rojstvu na podlagi genitalij ni mogoče določiti izključno ženskega ali moškega spola. Ker dojenčke praviloma operirajo kmalu po rojstvu, so sterilizacije in komplikacije skorajda neizogibne. Letošnja parada ponosa si tako, ovita v barve interspolnosti, prizadeva javnost čim bolj seznaniti z vseprisotno spolno dihotomijo in konceptom ter realnostjo interspolnosti. Za začetek festivala je bilo odprtje razstave umetnice Ele Xora zelo dobrodošlo.