Dvoboj: Yasmin Martin Vodopivec vs. Matjaž Brulc
V Galeriji Vžigalica je od 16. novembra na ogled postavljen razstavni projekt Dvoboj. Razstava problematizira neoliberalni model potrošniške kulture, ki sloni na logiki tekmovanja in konkurenčnosti ter se sprašuje, kako ta vpliva na razumevanje in vrednotenje umetniške prakse. Zasnovana je kot kuratorski dvoboj, kjer ustvarjalci postanejo tekmovalci, obiskovalci pa glasovalci. Med seboj sta se pomerila Yasmin Martin Vodopivec in Matjaž Brulc, ki sta skupaj s kustosom Janijem Pirnatom izbrala vsak po tri umetnike (ekipa Brulc: Nina Koželj, Dan Adlešič, Matej Stupica; ekipa Vodopivec: Iva Tratnik, Veli & Amos, Small but dangers). Pravila igre so prirejena na podlagi bitke kuratorjev Aarona Moultona, Carsona Chana in Despine Stokou v Grimmuseumu v Berlinu leta 2011. Vsak kurator je izbral eno umetniško delo vsakega umetnika v svoji ekipi, ki najbolj ustreza ideji zastavljene razstave, nato pa še delo v drugi skupini umetnikov.
Da gre pravzaprav res za dve različni razstavi, smo se lahko prepričali že na otvoritvi, kjer smo bili priča dvema otvoritvenima govoroma in pogostitvama.
Obe postavitvi spoznata čas, v katerem so nastala dela kot ključno izhodišče razstave. Kuratorja z izborom del, ki konceptualno in formalno niso povezana, poskušata zarisati pogoje družbenega konteksta hiperkompleksnosti, nebrzdanega potrošništva, hiperprodukcije, materialnega izobilja in odtujitve od dela.
Yasmin Martin Vodopivec razstavo pomenljivo poimenuje Klub golih pesti (Fight club) po literarni klasiki Chucka Palahniuka in izbere dela, ki vsaka po svoje govorijo o delovanju in vrednotenju umetnosti. Interaktivna zvočna skulptura Nine Koželj namiguje na sistemsko nesprejemljivost posameznikove konformnosti, slika Ive Tratnik prikaže umetnost kot pobeg v svet domišljije, inštalacija Dana Adlešiča, ki spominja na tehnološko ogledalo, pa problematizira odvisnost in pogojenost naših življenj tehnologiji. Težnjo po nenehni produkciji novih, četudi nesmiselnih trendov, nakaže terapevtska pobarvanka Small but dangers, porast psevdointelektualne misli in manko samokritike pa risbi Mateja Stupice.
Prostorska postavitev Banket je na otvoritvi prevzela vlogo bogate, razkošne, a neužitne pogostitve, ki jo lahko razumemo kot prikaz »angažiranih« umetniških poskusov, sprevrženih v še eno izmed simbolnih valut družbe vzburjenja in izobilja. Prav temu se razstava poskuša izogniti z opustitvijo jasne konceptualne povezanosti posameznih del in namerno neusklajenostjo ilustrativnega naslova z vsebino razstave. Razstava razočara, saj ne ponudi pričakovanega spektakla ali jasno izoblikovane kritične izjave, a prav s tem omogoči avtonomnost del. Postavitev z lahkotnim in igrivim tonom dopušča veliko svobodo interpretaciji in poskuša obiskovalca pripraviti, da jo doživlja karseda neobremenjeno. A z video dokumentacijo performansa tandema Veli & Amos izpostavi naivno težnjo po katarzi, ki naj bi umetnosti povrnila prvotno vrednost.
Za razliko od Vodopivčeve, ki razstavo zaključi s skoraj romantičnim klicem po drugačnem vrednotenju umetnosti, se njen konkurent Matjaž Brulc s svojo postavitvijo Prispevek k zgodovini blagostanja na Slovenskem popolnoma ogne vprašanju, kakšna naj bi bila umetnost, in se posveti ugotavljanju, na kakšen način ta deluje v danem kontekstu. Prevladujejo umetnine, narejene iz industrijskih predmetov, najdenih v trgovini, skladišču ali na deponiji, in nastopijo kot produkt od dela odtujene današnje družbe izobilja.
Vzdušje družbene ujetosti v kolesje nesmiselne in neskončne proizvodnje se vzpostavi že v risbi Danaide, ta interpretira istoimenski grški mit o brezplodnosti brezkončnega, ponavljajočega dela. Preostala dela bolj ali manj nazorno tematizirajo družbo materialnega blagostanja, v kateri umetnik izbira industrijske izdelke in jih poskuša odrešiti banalne predmetnosti. Prostorski kompoziciji Dana Adlešiča in Nine Koželj nabor najrazličnejših, vsakdanjih predmetov kombinirata z industrijskimi materiali. Prvi jih postavlja na eksperimentalne poskuse oblikovanja plastike, druga pa jih delno potopi v betonske bloke. Izpostaviti velja razmislek Mateja Stupice, ki platno popolnoma nadomesti s srebrnim lepilnim trakom, na katerem sestavlja kompozicije z obrisi človeških figur, sedečih za nekakšnimi stroji, ki prav tako nadomestijo glave posameznih figur. Medtem ko Iva Tratnik v tehniki kolaža z različnimi tkaninami ustvarja motive stiliziranih žarnic.
Zasnova razstavnega projekta tokrat v ospredje postavi kuratorja, pogosto zapostavljenega akterja, ki ima pravzaprav ključno vlogo tako v našem doživljanju razstave kot posameznih umetniških del. Primeren se zdi izbor umetnikov mlajše generacije, saj njihova celotna umetniška praksa ne presega časovnih okvirjev zarisanega družbenega razpoloženja. Postavitvi pa, kot se za spektakel spodobi, poskrbita za napeto in izenačeno bitko, saj nobena prav posebno ne izstopa. Postavitev Klub golih pesti z naborom del, ki se poslužujejo različnih predstavitvenih tehnik, spodbujajo interakcijo in neposredno nagovarjajo prostor, sicer ponudi bogatejšo doživljajsko izkušnjo, a se po drugem obisku razstave zdi, da postavitev Matjaža Brulca, ki temelji na skupni lastnosti izbranih del in ima jasno zastavljeno idejo, govori glasneje.
Dvoboj govori o pogojih, ki jih dani družbeni kontekst vsiljuje umetniškemu delovanju in ki so splošno prepoznani kot problematični, a jih vseeno apatično sprejemamo kot nujno zlo. Umetniška dela delujejo kot nabor artefaktov, ki v svoji konceptualni zasnovi, izbrani tehniki in končni fizični manifestaciji nazorno govorijo o času razmaha globalnega kapitalizma. Če je cilj projekta odpiranje dialoga o merilih in pogojih delovanja umetnosti, menim, da je bilo temu cilju vsaj delno zadoščeno. Kajti preko družbenega aparata spektakla, tekmovanja in glasovanja, v katerem se očitno počutimo zelo udobno, zahteva od odjemalca umetnosti, da se pri opredelitvi vsaj za trenutek zamisli.
