Dela Plečnikovih študentov – stoli
Plečnikova šola — Plečnikova pravila. Plečnikova dela zaznamujejo stroge in urejene linije v skladu s kulturo, tradicijo in časom. Strogost pa ni le vidna, ampak tudi občutena v svoji funkcionalnosti. Po njegovem mnenju je moral biti delovni stol neudoben in šele tako ustrezen za zbranost pri delu. Pri svoji ‘mali arhitekturi’ je obvladal razmerje med trdnostjo, funkcionalnostjo in estetiko. Znanje je od leta 1921 prenašal na nove generacije slovenskih arhitektov. Pri tem se je ravnal po svojih pravilih, učence vzgajal v svojem klasičnem duhu in ni dovolil odstopanj. Marsikdo se ni strinjal s Plečnikovo omejeno in ‘birojevsko’ izvedbo risarskih korektur.
Dela njegovih učencev so bila nemalokrat skorajda identična z učiteljevimi. Razstavljena dela so takorekoč bolj Plečnikova kot pa dela njegovih učencev. Dela učencev, ki na razstavi izstopajo in so, vsaj deloma, v koraku s časom, v katerem so nastajala, so nastala izven njegove šole. Njegovi učenci so začeli segati po novih materialih in novih tehnikah izdelovanja stolov. Stoli so bili lažji, manj togi, izvedba pa ni bila več omejena na obrtniške delavnice.
Razstava je postavljena v majhen prostor grajske kapele in dodatno omejena v armirano jekleno konstrukcijo. Lahko bi rekli, da tradicija in klasični duh sovpadata z dušo kapele, jeklena konstrukcija pa se približuje bolj sodobnemu, modernemu oblikovanju nekdanjih Plečnikovih učencev in arhitektov, na katere je vplival. Izdelki so nanizani ciklično in časovno razvojno. Najstarejša dela, ki imajo še največ Plečnikovega pridiha, so jasno ločena od bolj osebnih in sodobnejših izvedb. V prvem delu so na ogled konkretna dela Marka Župančiča in Gizele Šuklje. Izveda je tipično klasična in tradicionalna. Dela Franceta Tomažiča, Borisa Kobeta, Edvarda Ravnikarja in fotografiji del Danila Fürsta in Antona Suhadolca se že dotikajo nekakšne ustvarjalne avtonomnosti, pridiha modernosti, a pravega preskoka še ni moč zaznati. Ta se zgodi v drugem delu razstave, kjer je upor Plečnikovi šoli jasen in drzen. Edino konkretno delo, razstavljeno v tem delu, je stol Jeep, nastal v sodelovanju Edvarda Ravnikarja in Braca Mušiča. Stol iz lesa in vezane plošče deluje bolj sodobno, vsakdanje in predvsem ceneje — ljudski stol. Preskok je viden v vseh nadaljnih projektih Nika Kralja, Branka Uršiča in Janeza Suhadolca, ki pa so predstavljeni le preko fotografije.
Razstava je resda majhna, a povzema močan vpliv in hkrati postopno pojenjanje Plečnikovih motivov, tradicije in strogih linij. Pogrešamo lahko le vizualno primerjavo razstavljenih in Plečnikovih del, pa tudi risarske izdelke učencev, ki so se bojda od Plečnikovih razlikovali le po signaturi.
