Dan Adlešič: »Vse je lah karkol«

Dan Adlešič je umetnik ali oblikovalec, ki se sam v resnici noče opredeliti kot eno ali drugo. On zbira, raziskuje in ustvarja, se igra ter se zabava. Na svoji prvi samostojni razstavi Fikcija kot funkcija, ki je bila v sklopu cikla samostojnih razstav mladih umetnikov pravkar na ogled v Kinu Šiška, je razstavljal predmete, kompozicije, umetniška dela, s katerimi najbolje prikaže svojo misel, svoj način dela in svojo vizijo prepleta fiktivnega in realnega.

Ko nas popelje skozi razstavo, v začetku pojasni, da je fikcija po njegovem mnenju spojena z realnostjo, da je človek v resnici vsak trenutek z eno nogo v fikciji – kadar si zadeve interpretiramo po svoje, kadar se pretvarjamo, kadar nam uhajajo misli – moti ga torej, da fikcijo in realnost tlačimo v dva pola.

Sam to pojasnjuje s primerom gledališča in svoje povezanosti z Impro ligo ter nekdanjega udejstvovanja v teh vodah. Z improligaškimi prijatelji se lahko vedno pretvarjajo, da so nekaj drugega ali nekje drugje: »skoz so neke fore, skoz je neka igra«; z drugimi prijatelji tega ni, gre za drugačen mindset, pravi. Idejo, ki iz te gledališke izkušnje izhaja, je poskušal vključevat v svoje oblikovanje tako v procesu kot v končnem izdelku.

Je razstava oblikovalska ali umetniška? To dvoje po Danovem mnenju ni ločeno. Bistvena pri njegovem delu je ideja, da je produkt medij, ki je lahko dostopen širši javnosti, četudi ni uporaben, četudi je le prenašalec idej. Zato njegovo oblikovanje ni strogo praktično, gre za formo, s katero prenaša svoj osebni pristop do ustvarjanja, svoj lastni način razmišljanja. Zato tudi razstava izgleda kot mešanica med likovno in uporabno umetnostjo.

Skozi predstavljene tri sklope razstave umetnik predstavi svojo misel in proces dela. Prvi, abstraktni del razstave, je oltar človeški domišljiji in igri. Preko svojega lastnega avatarja iz GTA, posreduje hvalnico igri vlog, temu, da si v svetu iger lahko dovoliš biti kdorkoli. Po drugi strani pa z razstavljeno old school knjigo pričesk iz frizerskega salona, ki se mu v prvi vrsti zdi smešna, ugotavlja, da je včasih dovolj, da človek zamenja frizuro in na ta način zamenja še osebnost. Razstavljene predmete spremljajo besedila, ki so večplastna: ponekod pojasnjujejo razstavljeno, predmetom dajejo zgodbo (kot razdelilec, ki pravi: »puste me pr mer« in »nehte me«), ponekod gre za besedne igre, posebno pomensko plast pa nosijo tudi prevodi besedil v angleščino.

Zanimiv poudarek je uporaba igrač v prvem predmetu iz naslednjega sklopa, v katerem so funkcionalni predmeti. Gre za luč, pri izdelavi katere je Dan uporabil igrače, ki jim otroci med igro prosto pridajajo pomen in vlogo, tako da so lahko vsakič nekaj drugega. V njegovem delu torej postanejo sestavni del luči.

Drugi tak predmet je sef za nakit, ob katerem se predvajajo navodila za uporabo. Sef se samodejno zapre, če na ročici, ki je njegov del, ni ključev – senzor za kovino namreč zazna prisotnost ključa. Ideja je torej bolj poetična kot funkcionalna: že ideja ključa odpre ali zapre sef. Gre za del njegovega magistrskega dela »Elecrticity is just like… WOAH!« na Design Academy v Eindhovnu, v katerem se je ukvarjal z magičnimi lastnostmi elektrike, raziskoval in se igral z najrazličnejšimi (ne nujno praktičnimi) možnostmi, ki jih elektrika ponuja. Izogiba se misli, da je dobro le tisto, kar je res optimalno ali zelo praktično. Pravi, da je stvari mogoče narediti brezhibno, vendar ga odbija to, da so take preveč dovršene stvari tako nečloveške. Bistvena je igrivost. Pri njegovih izdelkih torej ne gre za nekaj, kar bi želel prodajat, gre le za prikaz tega mišljenja.

Najnovejši del razstave predstavljata dve polici, ki bi morali biti še sinje modro pobarvani, kot nas opozori Dan, zato si igrivo predstavljamo, da konstrukciji sinje modre žarita. Umetnik zbira predmete, potem pa iz njih dela kompozicije in ugotavlja, kaj vse lahko z njimi počne. Njegov proces je torej bolj intuitiven, kot pa da bi izhajal iz problema in vodil do zaključka. Na policah prikazuje rezultate svojih eksperimentov s plastiko, barvnih testov, ostankov, ki jih ima doma. Ker je »vse lah karkol«, je del police tudi torba, ki je lahko prav tako dobra nekonvencionalna odlagalna površina.

Smeh izvablja tudi kurirani design joke na drugi polici: razstavljena sta dva ožemalca citrusov – prvi je minimalistični, skrajno praktični Braunov model, drugi pa je oblikovalska fora, saj funkcijo ožemanja citrusov prevzema lično oblikovana glava Angele Merkel (natančneje njeni lasje). Oba predmeta dosegata svoj namen in olajšujeta vsakodnevno življenje, precej pa variirata v svoji igrivosti.

Za konec Dana vprašam, ali je večja igrivost v ustvarjanju povsem novih predmetov, ki nastajajo z njegovim raziskovanjem in preoblikovanjem materialov (njegov najljubši je poliester), ali v preobrazbi že obstoječih stvari. Igrivost je v kombinaciji obojega, odgovori. Najdeni predmeti mu dajejo veliko navdiha, sprašuje se, kako jih skombinirati v dobro celoto. Ni pa nujno, da ima najprej material in šele nato pride ideja, všeč mu je, da je skupaj čimveč materialov »pa da še ni tok bed«, to je izziv.