City | Data | Future

Od 30. oktobra si v Muzeju arhitekture in oblikovanja lahko ogledamo razstavo z naslovom City | Data | Future, ki je bila pripravljena v sklopu večletnega mednarodnega programa UrbanIxD. Pet projektov je nastalo v sklopu istoimenske poletne šole lansko poletje v Splitu. Dva pod režijskim vodstvom Liama Younga in Tobiasa Revella iz ekipe Factory Fifteen, splitska Umetnostna akademija in Univerza Napier iz Edinburgha pa sta prispevali vsaka svojega.

Razstava predstavlja serijo vizij in ugibanj, kako bo naraščajoče beleženje t.i. mikro podatkovja in zasičenosti z informacijami v bližnji prihodnosti vplivalo na pojmovanje mest in odnosa med mestom ter posameznikom. Skupina umetnikov, oblikovalcev, informatikov, sociologov, urbanistov, arhitektov, raziskovalcev in filmskih ustvarjalcev v prvi vrsti želi izpostaviti, da je pri razmisleku o razvoju sodobnih mest v informacijski dobi treba zavzeti perspektivo oz. gledišče posameznika.

Vsak projekt po svoje predstavi razumevanje futurističnega mesta, v katerem se srečamo s tehnologijo na vsakem koraku. Je vgrajena in vseprisotna v infrastrukturi mesta, vsem dostopna, nadzoruje misli, aktivnosti in komunikacijo. Prebivalci postanejo elementarni del velike mreže informacij, so živeči prejemniki in oddajniki podatkov. Ustvarjalci ugibajo, kaj se zgodi, ko se natančno zasnovani, izvedeni in nadzorovani sistemi srečajo z realnim socialnim svetom. Zavedajo se, da mora obravnava uradno vzpostavljenega sistema predvideti tudi reakcije, ki jih tak sistem izzove.

Projekt Chupan Chupai si to reakcijo zamisli kot skupino nedolžnih otrok, ki se igra skrivalnice v megalomanskem, novodobnem, digitalnem mestu, nastalem kot produkt neizbežnega razvojnega preboja indijskega podkontinenta, ki predstavlja ekonomskega in tehnološkega velikana. Med igro otroci razkrijejo, na kakšen način zaobiti kontrolni mehanizem mesta in odkrijejo pozabljene prostore, skrite za kuliso vsakdanjih ulic. Otroci svoje odkritje igrivo izkoriščajo, neopazno prehajajo med velikanskimi zgrajenimi urbanimi strukturami ter divje zaraščenim naravnim okoljem, s čimer raziskujejo svoje mesto.

Za razliko od otrok, ki svet sprejmejo takšnega kot je, projekt Ministry of Misinformation predstavi gibanje, ki poskuša subtilno spremeniti tok in percepcijo obnašanja v mestu in njegovo razumevanje. Z izkrivljanjem časovno in realno določenih urbanih podatkov med drugim preusmerjajo promet in si zagotovijo rabo prepotrebnih javnih površin. S tem ko se poigravajo in ustvarjajo zmedo ali pa prijetno presenečajo prebivalce, poskušajo omajati realnost, ki jim je vsiljena in s preprostimi, javnimi video navodili navdihovati ljudi, da naredijo enako. Omogočanje nemotene uporabe javnih površin posameznih mestnih skupnosti z manipuliranjem podatkov, se prav tako pojavi v ideji Coordination of Urban Busy Areas (CUBA). CUBA predstavlja sistem, kjer je uporaba javnega prostora regulirana s strani kapitala. Dostop omogoča samo tistemu, ki v danem trenutku prinese večji dobiček, pa naj bo to skupina turistov ali prebivalcev z največjim prispevkom za oskrbo javnih površin. S tem odlično karikira proces, v katerem smo se znašli že danes, v katerem je javni prostor vse manj namenjen širši javnosti in bolj podvržen interesom posameznikov in kapitala. S tem ima možnost vpetosti in odločanja o njem vse manj ljudi.

Problematike javnega prostora se dotakneta tudi projekta The Monopoly of Legitimate Use in Blackspot, ko izpostavita možnost oblikovanja fizičnega prostora preko virtualnega medmrežja. Medmrežne skupnosti definirajo območja v fizičnem svetu, kjer se lahko ljudje zbirajo in povežejo s svojimi ideološkimi prepričanji, s tem pa postanejo žrtve totalnega, lokalnega nadzora. Poudarjena je tudi pomembnost uporabe nevtralnega, vmesnega, od glavnega omrežja ločenega prostora, ki kot edini še vedno omogoča nenadzorovano komunikacijo. Žal sta projekta premalo konkretna ali samo preveč abstraktna, da bi v nas spodbudila resnejši premislek.

Naslednji tovrstni projekt Future Cloud is Buried zavzame bolj radikalno držo, kjer je vloga skeptičnega prebivalca bolj aktivna, saj postavi pod vprašaj, kakšno vlogo ima v prihodnosti ustaljen medmrežni sistem hranjenja digitalnih podatkov v oblaku (»cloud computing«) in kako to dojemanje vpliva na odločanje o hranjenju zasebnih podatkov. V tej zgodbi se mesto odloči zakopati vse najpomembnejše lokalne podatke v od glavnega omrežja ločen, podzemni »oblak«. Meščani lahko do svojih podatkov dostopajo preko varnostnega sistema, ki je občutljiv na DNK. To povzroči pojav bio-hekerjev in posledično možnost vdora v tak sistem. Opozarja na obstoj nove piratsko-turistične industrije. Čeprav je malenkost preveč utopičen, projekt prav s tem opozori na nevarnosti takšnega načina procesiranja in hranjenja podatkov.

Problem zaščite zasebnosti in transparentnosti delovanja sistema je prav tako, na zelo zanimiv način, izpostavljen v ideji Eutropia, kjer se prebivalci odpovejo vsakršni zasebnosti v zameno za materialno blaginjo in brezskrbnosti in denarno valuto zamenjajo podatki. V mestu projekta Beta City prebivalec postane samo vozlišče v medmrežju informacij. V tem primeru se zasebnosti odpove zavoljo varnosti in mestu prepusti presojo o tem, katere informacije bo razkril in katerih ne.

Projekta Aurora in Aural Fixation se ukvarjata z vplivom digitalnega mesta na medosebne odnose med prebivalci. V prvem, ki srhljivo spominja na promocijski video Googlovih interaktivnih očal, ustvarjalci predpostavijo, da meščani niso samo ljudje, živeči v hibridu virtualnega in fizičnega okolja, ampak tudi sami postanejo hibridni prebivalci, opremljeni s tehnologijo, z možnostjo beleženja, hranjenja in deljenja vseh svojih doživetij in občutkov. Projekt Aural Fixation, v nasprotju s prejšnjim, izpostavi ponoven vzpon že skoraj pozabljene vrline osebnega, analognega pogovora kot edini način ohranjanja intimne komunikacije.

Projekti za medij, nekateri bolj drugi manj uspešno, uporabljajo video. Lahko bi razglabljali o uspešnosti predstavitvenih tehnik in vizualne dovršenosti, a se moramo zavedati, da je bila razstava zasnovana z namenom, da se predstavi na več lokacijah po celotni Evropi in s tem čim bolj razširi zavedanje o novo nastalem polju znanstvenega raziskovanja (»Urban Interactive Design«).

Prav tako menim, da prvotni namen razstave ni bil očarati z estetsko odličnostjo, temveč izpostaviti kritični element. Sami projekti ne iščejo načina, kako vsiliti reforme nezavedajoči se populaciji (kot je medmrežni kolonializem) in zavračajo sisteme, ki so na vsak način prepričani v svojo nezmotljivost. Ideje se bolj nagibajo k ideji sistema, usmerjenega v interakcijo s posameznikom in vzpostavljanju dialoga, ki tako pri obeh straneh izzove dodaten premislek in presojo. Nedvomno pa je največja kvaliteta te razstave odpiranje izjemno aktualnega vprašanja in s tem temeljitega premisleka o okolju, v katerem bomo živeli in hkrati o načinu življenja v dobi, kjer družbene spremembe le stežka sledijo tehnološkemu razvoju.