Christian Boltanski: Na/Po

Po svojem prvem srečanju s prostori znamenite in nadvse priljubljene Oude Kerk v Amsterdamu leta 1987 je Christian Boltanski, eden najbolj prepoznavnih sodobnih francoskih umetnikov, končno zapolnil njeno praznino in potenciral njen stoletni, a vseeno nekoliko pozabljen status. Umetnikovo neumorno premlevanje smrti in raziskovanje smisla obstoja ter spominjanja ustreza temu, kar je mogočna stara cerkev od nekdaj bila – pokopališče. Po avtorjevih besedah deluje kot trenutek v času. Trenutek, ki ga ni treba razumeti, saj ga sleherni obiskovalec prostora samodejno začuti. V spokojni notranjosti cerkve človek premisli o sebi, o drugih in o svetu, posluša tišino ali zamolkel šepet, nakar se vrne v razburkano okolje živih. V tem okviru umetnik svojo razstavo prej razume kot nekakšno religiozno praznovanje.

Umetnik je sicer najbolj znan po svojih fotografskih instalacijah. Večino svojega umetniškega ustvarjanja raziskuje smrt, življenje, obstoj in spomine. Pogosto se osredotoča na teme holokavsta, skupinskega trpljenja in neizogibne pozabe posameznikov in skupin. Skozi leta je zaznamoval spomin na žrtve holokavsta med drugo svetovno vojno in tudi tiste v Kambodži, Bosni, Ruandi in Darfurju. Venomer išče načine, da bi spomin na anonimne izginule ostal živ. Teme razstav in njihovi glavni elementi tako ostajajo slični. Srečujemo se z različnimi kupi oblačil, portretnimi fotografijami, posnetki bitja srca in naletimo na poigravanje s svetlobo, meditativno glasbo ali na zamolkel šepet. Umetnine, ki niso prenesene v večje galerije, so po razstavi večinoma uničene ali reciklirane v naslednje umetniško delo. To je pogosto interaktivno, šokantno in velikih razsežnosti. Umetnik svoje delo razume tako mešanico instalacij in teatra, sebe pa kot glasbenika, ki ga naprej žene tista naslednja mojstrovina.

Christian Boltanski pri tokratni razstavi ni skoparil, pač pa je premišljeno izkoristil sleherni kotiček razstavnega prostora. Zapolnil je glavno, stranske in prečno ladjo, kor in tudi apside. Na mesta, kjer so tudi sicer številni večplastni grobovi, je postavil desetine v črno ogrnjenih kubusov različnih velikosti. Število črnih kolosalnih kvadrov ustvari zapleten, nekoliko srhljiv labirint, v katerem se oseba zlahka izgubi ali zatava. Razprostirajo se visoko in zastirajo pogled na osvetljene vitraže ali prenovljene sklepnike. Obiskovalcu omogočajo dolgotrajne sprehode in raziskovanje skritih kotičkov, kjer se v temnih sencah za vogalom skrivajo statuete, ogrnjene v stare črne plašče. Te nas ob obhodu grobnic sprašujejo o načinu umiranja, o osebnih izkušnjah. Z majhno, trepetajočo svetilko posežejo v obiskovalčeve temačne predele zavesti, kjer se skriva strah pred smrtjo ali zakrinkan odpor do razmišljanja o minevanju in pozabi. Vsaka plastika postavi drugačno vprašanje, vsako po svoje občutljivo, večpomensko – tell me, did you suffer?

Osrednji del cerkve je umetnik namenil bolj intimni prezentaciji. Glavna ladja je tako namesto s črnimi grobnicami zapolnjena s petinpetdesetimi volnenimi črnimi plašči. Razporejeni v vrste pripovedujejo zgodbe posameznikov in z gubami, luknjami ali odpadlimi lasmi izdajajo skrivnosti lastnika. Les Manteaux hkrati nastopajo kot simbol skupnosti in kolektivne preteklosti, označujejo trenutek med fizičnim in historičnim izginotjem. Nad njimi visijo nizko spuščeni lestenci, ki nežno, komajda osvetljujejo tla pod nogami. Plašče anonimnežev srečamo tudi v ograjenem koru, kjer so previdno obešeni na naključno razporejenih starih stolih. Petnajst obešenih kosov oblačil utrne misel na odsotne osebe, ki so jim pripadali. Bodo ti še kdaj sedli na stol in si ponovno nadeli svoj plašč ali se bo njihov obstoj prelevil v ihteč, nostalgičen šepet? Od izgradnje Stare cerkve v 13. stoletju so v njej pokopali že več kot 12 000 oseb, od katerih je ohranjenih več kot dva tisoč nagrobnih spomenikov. Večina jih je bila pokopanih v tako imenovanih cerkvenih grobiščih, kjer so trupla skozi čas pokopavali kar po plasteh. V koru, kjer so omenjeni osameli stoli in dodatni lestenci, se sliši nežno šepetanje in izgovarjanje imen vseh preminulih, katerih imena so nam ostala znana. V posebno oblikovani spovednici lahko tudi obiskovalci zašepetajo imena. Šepet je posnet in v naslednjih dneh pomešan med ostale zvočne instalacije.

Čisto na koncu kora na zidu se predvaja videoprojekcija zasnežene pokrajine z 800 japonskimi zvončki, obešenih na dolge, v tla zapičene šibe. Ti se pozibavajo v vetru in oddajajo nežen žvenket. Količina svetlobe v cerkvi določa vidnost zvončkov in krajine. Ob sončnem vremenu lahko žvenkljanju zgolj prisluhnemo. Poleg plastificiranega, razgrajujočega se cvetja na mestu srednjeveškega oltarja in dodatnih plaščev, obrobljenih z rožnato osvetljavo, pozornost pritegne instalacija v kapelici na drugi strani cerkve. Crépuscule predstavlja 158, z debelo žico povezanih žarečih žarnic. Te zavozlane ležijo na tleh kapelice, njihovo število pa se ujema z dnevi trajanja razstave. Vsak dan opoldne se ena od njih ugasne in tako počasi, a z gotovostjo, odštevajo dneve do konca aprila. Tedaj bo odločno ugasnila še zadnja in kapelico ter z njo celotno Staro cerkev znova ovila v mrak in tišino. Šepet in zvončki bodo potihnili, ugasli lestenci ponovno dvignjeni in izposojeni plašči bodo vrnjeni lastnikom.

Avtor meni, da se v vseh nas skriva mrtev, pozabljen otrok. Kot umetnika ga žene misel, da smo prav vsi unikatni, a vseeno tako hipni. Vsi tako hitro izginemo in slej kot prej smo docela pozabljeni. Smrt v družbi še vedno predstavlja tabu, o njej se ne pogovarjamo, v nas vzbuja nelagodje in strah. Ob elegantnem ignoriranju približujoče se smrti vseeno redno zahajamo na pokopališča ali stremimo v fotografije preminulih. Na njihove grobove se ne vračamo, da bi jih našli, ampak da bi izkusili njihovo odsotnost. Razstava nam skupaj z vprašanji o smrti, transcendentalnosti in spominih ponudi prav to. Skupaj z umetnikom raziskujemo življenja in smrti anonimnih posameznikov in skupin, katerih zgodovina je prepuščena počasnemu, a gotovemu bledenju v prazno. Z lovljenjem med črnimi nagrobniki, plesom ob žvenketu pojočih duš in odgovarjanjem na subtilen šepet postanemo del čaščenja in spoštovanja umrlih neznancev. Tem je umetnik nesebično podelil trenutek slave, po čemer bomo najverjetneje hrepeneli tudi mi. Navsezadnje bodo po odstranitvi črnih kubusov grobovi ponovno nevidni, mi pa najverjetneje v celoti pozabljeni po treh preživelih generacijah.