12. 2. 2019 / Podobe / Kritika

César Escudero Andaluz: Kritični sprožilci

Na razstavi je zbranih šest del, ki pod vprašaj postavljajo vlogo sodobne tehnologije. Ko vstopimo v prostor, nam najprej padejo v oči tri viseče ptičje kletke, za njimi vidimo večjo projekcijo izmenjujočih se fotografij, ki jih hitro prepoznamo kot računalniška namizja. Ostali elementi razstave so v sorazmernem in izčiščenem ritmu postavljeni v galerijski prostor.

Takoj na levi je na steni obešeno prvo delo: Ekonomija, znanost in nadzor v času Kriptocena (2018) gre za vizualni diagram. Zgoščenost informacij in njihov obseg direktno odražata zapleteno prepredenost piratstva, intelektualne lastnine, kripto valut ter vloge državnih oblasti in sočasnost odprto-kodnega gibanja. Delo služi informiranju in uverturi v razstavo.

Ogled nadaljujemo z interaktivno instalacijo Bitcoin of Things (2017). Na piedestalu je blokec papirja z odtisnjenimi naključnimi številkami in štampiljka z digitalnim zaslonom ter izpostavljenim vezjem. Ko odtisnemo številko na papir, se na zaslonu štampiljke izpiše številka, besedilo ‘verifying block’ in nazadnje, običajno, sledi izpis ‘FAILED’. Ta piker komentar rudarjenja kripto valut potegne vzporednice z loterijo. Na podoben način leto starejše delo Bitter coin The worst miner ever (2016) rudarjenje kripto valute spremeni v jalovo početje. Star računski stroj z izpisom na trak je predelan tako, da preverja tekoče transakcije Bitcoina na Blockchainu. V nasprotju s pravimi pripravami za rudarjenje kripto valut je Bitter coin skrajno neučinkovit. Na duhovit način obe deli predstavljata nujno potreben komentar ob evforični mrzlici, ki je spremljala rast kripto rudarjenja. Ne gre spregledati, da obstaja realna možnost, da bodo vložek in stroški vzdrževanja kripto rudarskih naprav presegli dobiček, hkrati pa je jasno tudi, da se avtor zaveda ekološke vprašljivosti brezglavega vložka v tehnologijo z izključnim namenom zaslužka.

Na začetku omenjena projekcija je delo z naslovom File_món (2012), gre za najzgodnejšega od predstavljenih projektov. Prav tako je tudi najpreprostejši od vseh šestih, vendar subtilnost pri sporočilnosti ni nič manjša od ostalih – pravzaprav sta prav preprostost in neposrednost dela njegovi močni točki. Serija namiznih ozadij je spremenjena s kreativno uporabo razporejanja ikon. Tako recimo ameriško zastavo na znani fotografiji Dviganje zastave na Iwo Jima zamenjajo ikone. Podobno na žurnalistični fotografiji policist iz žepa osumljenca vleče datoteko ‘System Preferences’ (sistemske nastavitve). Bolj kot za posamične komentarje vsake podobe posebej gre tukaj brati specifično občutljivost do digitalnega prostora. Avtor že v tem zgodnjem delu nakazuje, da digitalnega prostora ne dojema površinsko.

To še posebej dokazuje z deloma Interfight (2015) in Tapebook (2014). Slednje je vsebinsko najbogatejše, saj obsega na desetine avdio kaset. Na steni so obešeni štirje kasetofoni, za poslušanje kaset si lahko izberemo katerega koli ali pa kar vse hkrati. Na kasetah lahko najdemo posnetke na temo medijske umetnosti, objavljene na osebnih profilih družbenih omrežij umetnikov, filozofov ali pisateljev. Vendar pa ne gre za avdio iz konkretnih objav, pač pa za spremenjeno rizomatično strukturo hiperteksta, pretvorjeno v računalniški govor. Na ta način ne poslušamo originalnega posnetka, ampak skupek podatkov, ki so nujni za predvajanje video posnetka na družbenih omrežjih.

Delo Interfight, vizualno najbolj impozantno med deli (spomnimo se na viseče kletke, omenjene v uvodu), se podatkov v ozadju aplikacij dotika najbolj neposredno. Električni žužki, preprosti robotki namenjeni interakciji s tabličnimi računalniki, so ustvarjeni zato, da onesnažujejo podatkovni promet. Za palec veliki robotki so sestavljeni iz preprostih elektronskih elementov in opremljeni s površinami, ki simulirajo električni potencial kože. Postavljeni so na tablice, po katerih se premikajo in s tem naključno drsajo po aplikacijah. Nemogoče je mimo lingvistične povezave z računalniškimi hrošči (bugs), vendar je za razliko od slednjih nagajanje robotkov namerno. Tablične računalnike uporabljajo povsem naključno in tako posredujejo nesmiselne podatke vsem akterjem, ki te podatke zbirajo za profiliranje in sledenje.

Escudero Andaluz izkazuje z razstavo poseben čut za delovanje sodobne tehnologije, odpira pogovor in razmislek o našem razmerju do sodobnih strojev. Predstavljena dela so izčiščena in razmeroma jasna, določeni aspekti sicer zahtevajo od gledalca, da se ustavi in prebere razlago, kljub vsemu pa avtorju uspe duhovit komentar sodobne problematike.

César Escudero Andaluz: Inter_fight, foto: arhiv umetnika.