Čar prostora: O oblikovanju slovenskih arhitektov v Furlaniji – Julijski krajini
V Čaru prostora Marko Korošic izpostavi pomen slovenske arhitekture v zamejski Sloveniji. Osredotoča se predvsem na arhitekte, ki so delovali v Trstu ter Gorici in izvirajo iz beneških, dunajskih ter ljubljanskih arhitekturnih krogov. Predstavi nam osmero mojstrov arhitekture, ki so delovali na tem področju vse od preloma stoletja – znotraj šole mednarodnega sloga, ki se je razširila skozi Avstro-Ogrsko pod vplivom dunajskega Bauhausa, modernizma, ki ga je v Združenih državah sredi dvajsetega stoletja začel Franklin Lloyd Wright – ter vse do sodobnih oblikovalskih tokov.
Korošičeva izbira arhitektov, ki jih je vzel pod drobnogled je precej eklektična, saj gre pri vseh za odlikovane oblikovalce, univerzitetne profesorje ter resnične mojstre svoje obrti, ki spadajo v sam vrh svetovne arhitekture, tako da je komajda presenetljivo, da so tudi dela, ki jih predstavi v knjigi prečudovita. Skozi dela Maksa Fabianija, Josipa Costaperarie, zakoncev Vurnik, Ivana ter Helene, Eda Mihevca, Valentina Zaccaria Simonitija, Aleša Prinčiča ter Dimitrija Waltritscha nam predstavi zgodovino arhitekture v svetu in Sloveniji, s poudarkom na italijanskem zamejstvu.
Posebej čudovit je opis prve stavbe – Fabianijevega Narodnega doma v Trstu. Korošičev tekstualni sprehod skoznjo deluje elegantno, ker pa je bila stavba požgana, pred oči nostalgično prikliče čas, ko je bila arhitektura bolj cenjena v obči javnosti in mogoče celo nekoliko glamurozna. Knjiga je napisana v zelo lepem krogu, saj se začne in konča s Fabianijem. Zadnji odstavki so posvečeni nedavnemu slovenskem odkupu Fabianijevega Trgovskega doma, ki ga je prenovil Dimitri Waltritsch. Konceptualna simetrija, ki obkroža njegovo precej domoljubno izbiro stavb, dodaja knjigi večji, narodnozavedni pomen.
Korošic se je tega dela lotil z očitno domoljubnim namenom, ki pa nikdar ne izpade pretirano nacionalistično in dela slovenskih arhitektov vselej z akademsko objektivnostjo postavi v dialog s širšimi svetovnimi trendi ter tako dokaže, da so bili naši predstavniki te smeri vedno v samem svetovnem vrhu. Tako Čar prostora ni le knjiga, ki govori o arhitekturi, ki je pomembna za Slovence, ampak tudi za svet. Ta patriotizem, ki sicer prežema strani knjige, je očiten – vsaj v zgodnjih poglavjih, ki se ukvarjajo s časom avstro-ogrske nadvlade – ampak se nikdar ne vmešava v strokovno razpravo o arhitekturi. Prav nasprotno! Korošic izpostavi enega ključnih pomenov arhitekture, ki leži v povezovanju različnih sfer družbenega življenja. Dotakne se torej vsega; od sakralnih objektov do stavb, ki so namenjene zabavi. Pokaže tako na pomen privatnih firm ter bank pri ustvarjanju arhitekture, kakor na bolj intimne, družinske poteze te obrti.
Včasih je težko reči, za koga točno je napisan Čar prostora. Za laika ali za arhitekta? Ves čas se ziba med zelo preprostimi dejstvi, kakršna so osnovna načela secesije ali pa modernističnega funkcionalizma in zelo natančnimi, prodornimi opisi različnih vidikov arhitekturnega oblikovanja ter dizajna notranjih prostorov. To ni nujno slaba stvar. Korošičev stil je tekoč in jasen, tako da so ti prehodi zelo naravni in nikdar ne zapade v pretirano jezikovno kompleksnost, niti ni pokroviteljski. V besedilu se zelo naravno mešajo zelo ostri opisi detajlov, ki bodo zanimale poklicne arhitekte ter preprosta, širša dejstva, iz katerih je implicitno moč razbrati glavne poteze arhitekturnih slogov. Edini okorni del Čara prostora je kratka bibliografija arhitekta Aleša Prinčiča, ki na trenutke deluje kakor ženitveni oglas.
Korošic ima očitno odlično oko za podrobnosti, saj so njegovi opisi arhitekturnih detajlov izrazito premišljeni ter lepo izraženi. Z njimi sicer opisuje strogo formalne značilnosti stavb, kakršen je recimo funkcionalizem modernizma, ampak po drugi strani kaže tudi na bolj človeško plat stavbarstva. S skorajda poetičnimi opisi upravičuje uporabo določenih elementov zaradi čustvenega učinka, ki ga dodajajo prostoru. Prek teh opisov lahko resnično cenimo genialnost arhitektov, katerih izbrana dela se pojavljajo v tej knjigi.
Čar prostora je knjiga, ki je primerna tako za laike, kakor za poklicne arhitekte, saj postavlja slovensko zamejsko arhitekturo v dialog z njenimi različnimi navdihi, s svetom ter z matično domovino. Z ostrim očesom je Korošic izbral izvrstne primere stavbarstva ter jih opisal tako v celoti kot tudi v detajlih in jih ovrednotil z akademskega, pogosto domoljubnega, estetskega in čustvenega vidika. Gre za odlično monografijo, ki jo je zlahka priporočiti vsakemu ljubitelju arhitekture.
