Bitja v novejšem slovenskem kiparstvu
Kjer se srečata živalski in sanjski svet
Vizija, ki jo je v Umetnostni galeriji Maribor uresničil dr. Lev Menaše, bi na prvi pogled lahko bila umetnostni živalski vrt – nekaj, česar vsekakor še nismo videli. Vendar pa obiskovalec med razstavljenimi skulpturami, ki tako ali tako precej variirajo v svoji realističnosti, hitro opazi bitja, ki nikakor ne sodijo v živalski svet. Zato tudi Bitja, kot dr. Menaše pove ob odprtju. Razstava, ki naj bi po izvorni ideji na ogled postavila le upodobitve živali, se je morala prilagoditi temu, da se biologija, ki strogo klasificira vse, kar je živega na zemlji, in bitja, ki bivajo le po navdihu mnogih slovenskih umetnikov, ne skladajo ena z drugim.
Postavitev v štirih prostorih nas vodi od velikih živali, kot sta Gepard (1987) Boštjana Putricha in Volk (2003) Jakova Brdarja (njegovih ne-živalskih, niti ne prav človeških bitij, ki jih opredelimo še težje kot na razstavi prisotnega Volka, smo sicer vajeni iz Ljubljane), do zaupnega srečanja z bitji, kot si jih zamišljata Natalija R. Črnčec in Iztok Maroh. V resnici gre pri ogledu razstave za sprehod med skulpturami, kakor da bi se sprehajali po parku, ki kipi od življenja. Nekatere od upodobljenih živali so postavljene v dokaj človeške situacije: take so žabe (Večerja, 2004), ki jih Mirko Bratuša posadi na mizo (neizogiben je otroški spomin, da so žabe nekoč v neki pesmici imele svatbo), taka je opičja družina Janeza Boljke (Opice, zgodnja šestdeseta), takšen je General (1996) Marka A. Kovačiča, manjša skulptura dinozavra, ki ga jaha deček z mečem v roki. Gre za situacijo, ki ne bi mogla biti bolj živa, pa vendar lahko dandanes otrok dinozavra jaha samo še v sanjah. Na podoben način je v sožitju s človekom Hobotnica (2013) Zorana Srdića Janežiča. Umetnik, ki sicer deluje tudi kot oblikovalec lutk v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, je ustvaril mehko skulpturo, ki najbolje zaživi ob sožitju s človekom, ki si jo posadi na ramena. Na ta način ustvari precej drugačno dinamiko od tiste, ki smo je sicer vajeni v kiparstvu.
Veliko del je abstrahiranih, upodobljena bitja pa se kažejo skozi prefinjeno oblikovan material, v katerem živa bitja le zaslutimo, kakor to prepoznamo pri delu letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Mojce Smerdu (Čas, 1989) in pri delu Dragice Čadež (Beli pes, 1985 in Mali pes, 1984). Pozornost pritegnejo tudi skulpture, ki so sestavljene iz mehanskih delčkov. Grizliji (1985–2000) Viljema Jakopina dajejo občutek, da jih je treba samo naviti ali kako drugače pognati in že bodo začeli poskakovati po podstavku, Gorila (2015) Matica Jelčiča Kürnerja pa se zdi kot iz neke fantastične daljne prihodnosti poslano bitje, ki živi le od električne energije. Izbor del je sicer opravljen tako, da zlahka prepoznamo poteze znanih slovenskih kiparjev in z zanimanjem opazujemo, kako oblikujejo bitja, ki so za nekatere značilna (kot pri Vladimirju Makucu), spet drugi pa nas presenetijo. Tukaj omenimo Hommage Tisnikarju (2003–2005) Mirsada Begića, kjer gre za oživitev Tisnikarjevega krokarja. Skulptura je pomenljivo postavljena nekoliko odmaknjeno in višje od ostalih razstavljenih del, kar se zdi primerno glede na njeno spominsko komponento.
Postavitev del sicer sledi določeni dramaturgiji. S stropa nas pozdravi viseči Putrichov Gepard, nato nas pot vodi med skulpturami, med katerimi je kar nekaj takih, ki (kot tudi Gepard) vstopajo v dialog s prostorom samim. Višek postavitve in njen zaključek pa je v prijetni intimnosti ter skrivnostnosti zadnjega prostora. Edina soba s temnimi stenami skriva manjše, brez dvoma najbolj sanjske skulpture. Med temi velja izpostaviti Žarilke (2014–2016) Natalije R. Črnčec – svetlobna skulptura v lesenem zaboju, ki je vidna samo, če pokukamo skozi majhno luknjico. To daje poseben značaj odnosu med delom in gledalcem. Ta odnos postane zaupen. Bitja, ki nam jih umetnica zaupa na tak nežen način, težko delimo z drugimi. V nekem smislu so v tistem trenutku le naša in svoja.
Škoda je, da zaradi prostorske stiske iz zadnje sobe ni izhoda, ki bi nas popeljal ven iz razstave, v kak prazen in svetel prostor, kjer bi lahko reflektirali vtis, ki ga pusti tako raznovrstna in mestoma zelo presenetljiva razstava, temveč se je potrebno po isti poti odpraviti nazaj. Morda se taka želja zdi kapriciozna, saj to ni film ali gledališka predstava, ki bi imela jasen začetek in konec, pa vendar se pri nekaterih razstavah zdi, da tak lok potrebujejo, da nam ga celo ponudijo, a ne povsem.
Poudariti je treba, da razstava ponuja prepričljiv in bogat izbor upodobitev na izbrano temo. Razširitev izvorne ideje na bitja, ki so lahko tudi samosvoja, je dobrodošla. Produkcija je na tem področju zelo izvirna in nudi mnoge interpretacije. Sanjske podobe hitro postanejo moraste, kot so tudi živali lahko ljubke in počlovečene, a hkrati grozeče in tuje. Širina krovne teme pomeni tudi, da ostaja dovolj prostora za simboliko in enkratnost posameznih umetnikov. Gre torej za lep sprehod po resničnem in neresničnem, ki znotraj umetnosti, posebej kiparstva, najdeta svoj življenjski preplet.
Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih v sklopu predmeta Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
