6. 5. 2021 / Podobe / Recenzija

Avtobiografija, zagonetnost, uporništvo: Fotografija Božidarja Dolenca (1950–2008)

Samostojna fotografska razstava
Kdaj: od 23. 2. 2021 do 6. 6. 2021
Kje: MG+MSUM, Ljubljana
Kuratorja: Rok Vevar in Lara Štrumej

V drugem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova vstopamo v čas in dogajanje od sredine sedemdesetih do konca devetdestih let, kot ga je skozi fotografski objektiv interpretiral Božidar Dolenc. Prva obsežnejša posthumna razstava naj bi nastala na osnovi njegove fotografske zapuščine, pridobljene leta 2016, in zajema njegove znane in manj znane cikle. 

Avtorjev glavni vir inspiracije je bilo družbeno in kulturno vzdušje v Ljubljani – bolšji trg in druga javna shajališča, na katerih avtor prikaže duhovita nasprotja in gledalca napeljuje k iskanju asociacij. V posnetkih alternativne kulture pa je v središču fotografove pozornosti mnogokrat človek kot posameznik s svojimi čustvenimi reakcijami. 

Priča smo tudi njegovemu vseživljenjskemu dialogu s samim seboj. Avtoportreti, v katerih lahko zaznamo nadrealistične analogne tehnike, v gledalcu vzbudijo misli in pustijo melanholične občutke.

V svojih ciklih se poleg dokumentiranja časa osredotoča na pripovedno komponento in njeno nadgradnjo. S svojo ostro neposrednostjo in naklonjenostjo prevratništvu v družbi je v vsakdanjem življenju odkrival spekter pomenov z območja simbolnega in prikritega. Ne gre toliko samo za prikaz takratnega časa, ampak je prisotno izzivanje gledalca k pripisovanju pomena videnemu, k osebnemu razbiranju podatkov na posnetku in dekodiranju njihovega smisla. 

Obširna retrospektiva je sestavljena iz dveh glavnih delov – iz raznolikih ciklov, od njegovih začetkov do prepoznavnejših del (1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Avtoportreti, Ljubljanska subkulturna scena, Ljudje so postali podobe), katerih kuratorka je Lara Štrumej, in iz fotografij dogodkov alternativne kulture med letoma 1976 in 1990, ki jih je izbral in postavil Rok Vevar s pomočjo Nike Ham in Dejana Habichta.

Foto: Kristina Bursać

V prvem delu so razstavljene uokvirjene fotografije pretežno formata A5 z belimi paspartuji in srebrnimi okvirji. V drugem delu pa najdemo kaširane fotografije formata A4 brez okvirjev, ločeno nalepljene ali projicirane na steno. Poleg tega imamo tudi kotiček, kjer se predvajajo videointervjuji z Dolenčevimi sodobniki (Meta Krese, Dejan Habicht, Tomaž Prošek, Jure Potokar), ki jih vodi sokustos Rok Vevar. V bralnem kotu lahko obiskovalec prebere o umetniških vzgibih v takratnem času. Na tablicah je mogoče najti tudi projicirane fotografije, ki si jih gledalec lahko ogleda v želenem ritmu. 

Foto: Kristina Bursać

Razstava je v celoti črno-bela (z izjemo ene serije osmih fotografij, ki so barvne). Razvil naj bi jo še avtor sam, in sicer na srebrno-želatinskem papirju. Nekatere pa je leta 2020 razvil fotograf Stojan Kerbler, prav tako na srebrno-želatinskem papirju.

Že v avtorjevih začetkih je vidno, da se ni želel uklanjati takratnim dokumentarnim normativom. V svojih prizorih velikokrat zajame kompozicijsko estetizirane surove prizore, protislovno vzpostavljene z naključnimi razmerji med ljudmi, predmeti in urbanim prostorom. V njegovih pripovedih pa ima glavno vlogo predvsem človek. Njegovi humanistični dokumenti so polni nasprotij, dovtipov, ironije in atraktivnih pripovedi, ki velikokrat niso logične.

Foto: Kristina Bursać

Pri arhitekturnih fotografijah naj bi se avtorji posvetili izključno eksterierjem in interierjem, a njegove so vse prej kot tipične ali tradicionalne. Simetrija dveh blokov v dnevni svetlobi, med katerima je bujen javor, doosvetljen z bliskavico, vzbudi asociacijo na drevo spoznanja. V tem primeru gre za nekaj vabljivega in prepovedanega sredi dveh konstrukcij. Ustvari se kontrast med naravnim in umetnim. 

Razstavljene so tudi fotografije iz Maroka in Grčije. Skupina ljudi različnih starosti, ki svoje nosove vtikajo skozi zaščitno mrežo okoli gradbišča, namiguje na to, da je že takrat rad iskal ironične trenutke. 

Spogledovanje z nasprotji oriše tudi fotografija ženske z ruto na glavi, ki mirno sedi z otrokom na dvignjeni ploščadi in je videti svéta, pod njo pa švigajo posvetni ljudje. Zgodi se trenutek kontrapunkta dveh realnosti. 

Pri seriji posnetkov ruševin Pozejdonovega templja, na katerih je v naracijo postavljena človeška figura, se zdi, kot da gre za zrežirane prizore. Nakazujejo občutek za kompozicijo ter izraz humorja in skrivnostnosti naključnega prizora. 

Razstava se nadaljuje s prizori s tržnice, bolšjega trga in iz vsakdanjega življenja, najdemo pa tudi fotografije zagonetnih lutk (marionete, otroške igrače iz celuloida, izložbene lutke) ali samo dela njih. Diktat motivov so umetne, toge figure, ki so videti tragično resnične. V avtorjevih prikazih materialne stvarnosti se zopet srečamo z njegovo željo po iskanju nasprotij, v tem primeru po iskanju človeškega smisla v neživih podobah. Nič ne presega področja stvarnega bolj od materialne dejanskosti. Fotografija otroške lutke na ograji, ki je s hrbtom obrnjena proti obiskovalcu, vzbuja občutek, da bo otrok padel z ograje, in učinkuje absurdno in strašljivo.

Radovednost je namenjal tudi raznim cerkvenim kipom v bližini katerih je kakšen moderni ali vsakdanji predmet. Konfrontiranje visoke in popularne kulture ustvarja različne pomenske asociacije. V njih lahko gledalec razbira idejo sprevračanja svetih simbolnih pomenov. Fotografije dodajo nihilistični komentar religiozni kulturi, vendar vseeno ohranijo določeno kritično distanco. 

Differentia specifica cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba sta dve skupaj razviti fotografiji, druga ob drugi, z vidno perforacijo in številko obeh posnetkov. Pari podob ustvarijo nov smisel, drugačen od pomenov posameznih fotografij. Nova entiteta vzpostavi odlomek kontinuiranega dogajanja. Dolenc s tem ciklom ustvari kontraste realnosti, ki jih fotografski prostor v takšnem formatu še ni videl.

Foto: Kristina Bursać

Pri avtoportretih ne gre toliko za narcisoiden vzgib kot za še en izrazit pripovedni element, s katerim uokvirja povezave s svojim notranjim svetom. S tem, ko avtor sebe postavi kot figuro, z gledalcem vzpostavi intimen dialog. V fragmentih avtorjevega telesa je moč zaznati senzibilnost, ezoteriko in mističnost, ki jo dosega z različnimi surrealističnimi tehnikami (npr. z uporabo ogledal, dvojnih/dolgih ekspozicij ipd.). Uporabi tudi analogno tehniko sendviča. Gre za kombinacijo dveh negativov, pri kateri film svojega portreta združi z drugim filmom in si čez polovico obraza nadene vizualno masko. Avtoportreti obiskovalcu vzbudijo občutek nemega krika. Implementacija mask kot razvijalna metoda deluje kot ojačevalec glasu. Srh temačnosti, samote in odtujenosti prikazuje surov pogled avtorjeve podzavesti. Avtoportreti so zelo dobra dopolnitev za razumevanje njegovih reportažnih fotografij alternativne kulture. 

V seriji Ljubljanska subkulturna scena je posebna osvetlitev fotografij z bliskavico. Fotografije, ki zaradi ekspozicije zelo spominjajo na dokumentarnega prvaka Martina Parra, bi danes lahko dosegli npr. z okroglo bliskavico, saj ne mečejo tipične sence naglavne bliskavice. V časih, ko v Ljubljani fotografska oprema ni bila tako dostopna kot danes, je bilo to zelo napredno in zopet nakazuje na avtorjevo intenco ne samo doseči izpovedno dovršenost, ampak tudi tehnično podkrepiti prizore. Gledalec začuti avtorjevo željo po pobegu pred tipičnim, družbeno sprejetim vsakdanom. Opozarja nas, naj ne odvračamo oči od dejstev, ki so ravno tako sestavni element naše bivanjske resničnosti, čeprav so izrinjena na rob zaradi svoje drugačnosti, nelepote in nelagodja, ki ga povzročajo. Prizori prikazujejo predvsem otopelost človeškega duha. Dogajanje je zajeto v prostorih Disco FV, Klub K4 in Disko študent.

Foto: Kristina Bursać

Nazadnje vstopamo v drugi del razstave, kjer vidimo razmah kulture na več področjih ob koncu 20. stol., kar je ločeno že z drugačno postavitvijo in predstavitvijo del. V enem prostoru je pet projektorjev, tako da se na nasprotnih stenah ločeno vrtijo prizori koncertne in klubske scene, začetki sodobnega plesa in performativnega gledališča. Spremlja jih alternativna glasba osemdesetih let. Vsako serijo projektor projicira v svojem ritmu, nekatere hitreje, druge počasneje, vse skupaj pa doda pridih takratnega časa. 

Pri kinetičnih podobah sodobnega plesa težko ločimo subjekte na fotografiji, saj jih zajema z dolgo ekspozicijo in s tem ustvari poetično izročilo. S takšno tehniko nas seznanja s prihodom nečesa novega, še ne definiranega v slovenskem kulturnem prostoru. 

Priča smo fotografijam, ki prikazujejo plesno-gledališke vaje s Ksenjo Hribar, ulični teater Rock the position, plesno predstavo Grenke solze PTL ter začetke eksperimentalnega gledališča – skupini Vetrnica in Ljudje z reke, Gledališče sester Scipion Nasice idr. Fotografa očitno fascinira spektakel, gibanje, vendar s povsem definiranega vidika – z vidika telesa v igri. V skladu s stremljenji sodobne spektakelske fotografije, ki v ospredje ne postavlja igralca, ga zanima predvsem dogajanje, uprizoritev kot taka, katere del je igralec s svojo fizično prisotnostjo, z vpisanostjo svojega telesa v odrski prostor. Dolenc nas s svojimi deli opozarja na pomembnost novega, drugačnega, pa čeprav še ne razumljenega. Ravno z dokumentacijo takratnih prihajajočih vzgibov lahko gledalec razume produkt tedanje alternativne kulture današnjo sodobno umetnost. 

V žanrskih prizorih koncertne in klubske scene je pogosto čutiti težnjo po čim bolj intimnem stiku s sočlovekom, ki ga fotografsko obravnava kot potencialnega sogovornika in ne kot objekt. Avtor ubere analitični pristop k tematiki, ki jo je bilo treba vizualizirati. Ne zadovolji se zgolj z registriranjem in evidentiranjem, ampak vnaša v svoje fotografije podtekst, komentar k posnetemu gradivu, tako da poleg pripovedovanja velikih in pomembnih dogodkov zapiše tudi drobne resnice, pogled na posameznika v množici, posameznika, ki išče svojo identiteto. Osemdeseta leta so z družbenokritičnim umetniškim interdisciplinarnim brbotanjem v vseh panogah umetnosti prinesla veliko novosti. Z združevanjem, druženjem in individualnim izražanjem so ljudje postali del kolektivnega telesa. Dogodkov niso samo opazovali, ampak so jih s svojo soudeležbo tudi oblikovali. Fotografije nam omogočijo vpogled v ta čas. V današnjem obdobju odtujenosti in individualnosti je tak vpogled še kako dobrodošel opomnik in dokument.

Razstava se konča v prostoru, kjer so čez vso steno nalepljene fotografije s koncertov Nicka Cava, Laibacha, Borgeshie, Anti-Nowhere League idr. Priča smo tudi začetkom javne zahteve po enakopravni vključitvi homoseksualnosti v družbo in prvemu drag showu z irsko zasedbo Virgin Prunes.

Ob prisotnosti avtorja na vseh teh dogodkih dobi gledalec občutek, da je v tistem času kultura na vseh področjih dihala s skupnimi pljuči in da so kulturni dogodki dajali prostor drug drugemu. 

Božidar Dolenc je eden izmed (žal izgubljenih) biserov sodobne fotografije, ki je za nas s podnapisi opremil marsikateri socialni kot Ljubljane. Skrbno izdelana faktura Božidarjevih del nakazuje njegovo premišljenost, estetsko občutljivost ter željo po sporočanju in ne samo dokumentiranju takratnega časa. 

Iskanje purizma v njegovih delih je nesmiselno. Ravno lov na napako okrepi njegov stil izražanja, obenem pa lahko gledalec zazna, kako močan je, tako tehnično kot pripovedno. 

Kdor dobro pozna pravila, jih lahko krši. 


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

               
Foto: Kristina Bursać