Andrea Knezović: Dialektika vrednosti (2019)
Kdaj: 24. oktober–8. november 2019 | 12.00–18.00
Kje: Zavod Projekt Atol, Projektni prostor DUM, LJ
D
Hrvaška umetnica Andrea Knezović je svoj projekt Memento Pudorem (Remember Shame / Ne pozabi sramu) prvič zagnala leta 2016 med bivanjem v rezidenci v Tel Avivu v Izraelu. Preučevala je kulturne mehanizme in z antropološko-umetniškimi pristopi raziskovala kompleksni koncept človeškega sramu in njegovo vrednost. Skupaj s še dvema instalacijama umetnica prepleta spomine sramu, vrednost časa in pretkanost naše podzavesti. Z razstavo Dialektika vrednosti se v okviru produkcije Zavoda Projekt Atol predstavlja v Projektnem prostoru DUM Ljubljana.
Andrea Knezović je leta 2014 diplomirala iz vizualnih umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, magisterij pa dokončala na univerzi v Amsterdamu. Ukvarja se s performativno umetnostjo, fotografijo, videom in različnimi mešanimi tehnikami. Zelo blizu ji je intermedijska umetnost, saj v svoje projekte aktivno vključuje raziskovanja na področju sociologije in psihologije. Proces ustvarjanja ji služi kot orodje, s pomočjo katerega konstruira povedna družbena vprašanja, povezana s prevpraševanjem komunikacije, razumevanjem družbene identitete, aktualnim gospodarstvom in biopolitiko. V Sloveniji že razstavljeni projekti, kot so Old news, On the Threshold, Fuckmachine: Label, Disable, Unable in How Urgent Is Your Problem, so bili venomer politični, dotikali so se spolne neenakopravnosti in rasne segregacije, migrantskih politik, telesne objektivizacije in posledic potuhnjenega neoliberalizma. Na tokratni razstavi pa umetnica raziskuje koncept sramu v odnosu do časa in iznajdljivosti naše zahrbtne podzavesti.
Projekt Memento Pudorem (Remember Shame/Ne pozabi sramu) predstavljajo masivni medicinski kozarci, v katerih so v tekočini konzervirani darovani predmeti sramu. Umetnica je večplastno čustvo sramu raziskovala med bivanjem v Tel Avivu. Sodelujoči pri umetniško-raziskovalnem projektu so avtorici donirali predmete, ki v njih vzbudijo najbolj intimen in skeleč občutek sramu. Ne glede na to, za kakšno vrsto sramu gre, nas ta pogosto zavira, ureja naš družbeni sistem in usmerja naše pričakovano vedenje. Predmeti v kozarcih so sprožilci kompleksnih čustev, materializiran sram nekoga, ki se na primer zdravi z antidepresivi, igra igre na srečo ali uživa meso. Na razstavi je razstavljenih 26 kozarcev, v katerih so med drugim ura, ogorek, denar, brazilski volilni listek, plastenka, termometer in izraelski potni list. Različno veliki in nežno osvetljeni so nastali med letoma 2016 in 2019, donirali pa so jih posamezniki iz Nemčije, Hrvaške, Nizozemske, Brazilije, Libanona, Francije, Izraela, Združenih držav Amerike in Egipta. K vsakemu delu sodi krajši pripis osebe, ki je predmet podarila.
Četudi sram kot paralizirajoče čustvo podzavestno onemogoča zadovoljujočo produktivnost in čestokrat vzbudi nadaljnje občutke manjvrednosti, lahko ta po umetničinem mnenju močno vpliva na našo individualno metamorfozo ali sodeluje pri naši osebni rasti, po kateri vsi tako hlastamo. Upravljanje s svojim lastnim sramom je tako odvisno tudi od naše šaljive podzavesti. O njeni igrivosti govori druga instalacija z naslovom Igra prehodov (Chess of Rites). Gre za šahovsko igro, pri kateri igralec premika figure z napisi, kot so izbira, vrednost, ego, volja … Figure se gibljejo po šahovnici iz blaga in svile, na kateri so izvezena polja z napisi. Figure, ki torej predstavljajo vrednosti posameznikove identitete, igralec premika po poljih, ki predstavljajo čustvena stanja, želje in lastnosti človeka. Kompleksna igra napeljuje obiskovalca, da aktivno igra in pri tem opazuje proces samoanalize. Premiki se namreč zlahka pripetijo podzavestno in so na prvi pogled videti nerazumni, morda celo sramotni. Kot pri vsaki partiji šaha je mogoče igro speljati do padca kralja, ki ga ob spremljajoči kraljici posameznosti kajpak predstavlja ego. Premika se počasi, ni fleksibilen, a ostaja najpomembnejši.
Premislek o tem, kaj nam je pomembnejše, od obiskovalca terja delo Lažje od snovi, težje od misli (Lighter than Matter, Heavier than Mind). Mobile ima podobo monumentalne tehtnice. Na eni strani tehtnice je čas v podobi goreče sveče, uravnovešen z vsemi številnimi presenečenji in pretresi človeškega življenja. Predstavlja simbol za vse osebne tehtnice, na katerih tehtamo svoje stiske, strahove, sram in zahteve s časom, ki smo ga pripravljeni porabiti za to. Za voljo normalnega delovanja znotraj družbe je kajpak potrebna neprestana uravnoteženost, kjer je poleg 24-urne pripravljenosti na sodobnost od nas pričakovana tudi stabilna identiteta, zmerno poželenje in razumevanje gospodarskega trga. Deli tehtnice so izdelani iz dragocenega brona in starinskih posod, katerih provenienca sta vzhodni Jeruzalem in deli Zahodnega brega.
Vprašanje je, kako zaznavamo sram in kako ga razumemo v odnosu do neke vrednosti. Ko je ta nestabilna, lahko sram kot neke vrste družbeni ritual, ki se bo izrazil tako ali drugače, postane navzoč paradoksalni mediator. Vrednost pladnjev sramu na tehtnici se nenehno spreminja, saj sveča na drugem koncu počasi izgoreva, otežuje lovljenje ravnotežja in meša štrene naši raztreseni podzavesti, medtem ko čas beži. Tudi Igra prehodov je neusmiljena do našega naivnega občutka za zadovoljiv multitasking, saj so vse figure enakih oblik in barv, kvadratna polja pa se med seboj razlikujejo zgolj po komaj vidnem z belo nitjo izvezenem besedilu. Kompleksna igra tako zahteva dober spomin in zbranost, predvsem pa dovzetnost za čustveni kaos, orientacijsko krizo in potencialno prekinitev večplastne partije, v kateri ni črnih ali belih, kmetje pa so enako veliki kot kralj.
Pred zaključkom projekta Memento Pudorem se je umetnica soočala s svojimi lastnimi notranjimi boji. Aktivno pisanje dnevnika in raziskovanje lastne anksioznosti jo je pripeljalo do končne ideje za projekt, ki ima tudi sam dolgotrajni razvoj. Med izvajanjem projekta v Izraelu se je redno soočala s kulturno dihotomijo, kar jo je vodilo k nenehnemu prilagajanju in celo prekinitvi projekta. Po reorganizaciji, prilagoditvi procesa dela in metodologije je projekt ponovno zaživel in rezultat so številne skorajda relikvije sramu posameznikov, od katerih umetnica še vedno prejema najrazličnejše predmete. Razstavljena materializacija sramu pa ne prinaša nujno osvoboditve, saj nas prezentirana v formaldehidu podobni snovi nenehno opominja na nekaj neugodnega. Kaj bi bil vaš skrbno izbran predmet, ki v vas vzbudi neprebavljiv občutek strahu in ničvrednosti? Bi si drznili vsem na očeh izdati zgodbo, ki na vas preži ob najintimnejših trenutkih nesreče? Kdaj vas hinavsko dohiti spomin na trenutke, ko je bila vaša tehtnica vržena iz ravnovesja in vas je za trenutek zdrobil pritisk modernega zahodnega sveta? Četudi je razstava nekako zelo intimna in povedna, je tudi umetnica sama dejala, da pri projektih ni prišla do logičnih zaključkov ali razumnih rešitev. So pa njeni projekti in tudi naš obisk razstave odraz ‘pristne radovednosti z dodano vrednostjo’.