Ana Sluga: DDR Frau (Nemi klici)
Razstavljajoča umetnica: Ana Sluga Datum: 10. 11.–31. 12. 2022 Kraj: Galerija Bažato Kuratorstvo: dr. Nadja Gnamuš
Ana Sluga v zadnjih dveh letih že drugič razstavlja v ljubljanski Galeriji Bažato. Tokrat se predstavlja s ciklom dvaintridesetih slik in eno fotografijo, na katerih je v ospredju ženska. Več slik nosi naslov DDR Frau (Nemi klici) / DDR Frau (Wireless Calls), s katerim je slikarka poimenovala tudi celotno razstavo. Naslov namiguje, da gre za žensko iz Nemške demokratične republike. Izbira nekdanje vzhodnoevropske države ni naključna: ker je avtorica po očetu nemškega rodu, je Vzhodna Nemčija tudi del njene identitete. Njene upodobitve pred oči kličejo zadnja desetletja prejšnjega stoletja, hkrati pa zaradi načina slikanja, ki spominja na digitalno grafično oblikovanje, nosijo pridih sodobnosti.
Ana Sluga »svoje ženske« pogosto oblači v precej modne oprave, ki sicer delujejo precej sodobne in ne nujno iz časa DDR. Poudarja jih z živimi barvami ter jih opremlja z raznolikimi predmeti, kot so boksarske rokavice, plavalna očala in plavutke, daljnogled, telefon, kotalke, drsalke, likalnik, plišast medvedek, cigareta in rola papirja. Ženske nosijo elegantne salonarje, rute s prefinjeno naslikanimi vzorci, raznovrstna pokrivala, sončna očala, plašče balonarje itn., zaradi česar delujejo še posebej ženstveno, pojavijo pa se tudi dekle v teniskah, gospodinja s predpasnikom in dekle brez hlač. Predmeti obogatijo slike z določeno mero ekspresivnosti in dodatno narativo. Takšen predznak ima na primer gospodinja s predpasnikom, ki nosi boksarske rokavice in po telesni govorici deluje bojevito, čeprav se to ne ujema z njeno družbeno vlogo.
Ana Sluga se motivov – žensk v različnih držah, oblačilih in z najrazličnejšimi rekviziti – loteva natančno in s posebno senzibilnostjo za izbiro barv, ki delujejo v komplementarnih in svetlostnih kontrastih ter potencirajo druga drugo. Ženske slika z jasnim, ploskovitim nanašanjem akrilnih barv, pri čemer uporablja tudi pršilo in oglje ter tu in tam svinčnik. Ne »pojasnjuje« jih s tradicionalno slikarsko prakso, se pravi z modelacijo (jasnim razmejevanjem svetlob in senc), temveč jih na raster ozadju prikazuje s sopostavljanjem gladkih homogenih ploskev zaprtih oblik. Te ploskve dajejo podobam, na katerih ni videti sledov potez s čopičem, grafični pridih.
Zdi se, da je bil cikel slik stilsko načrtovan precej enovito, saj so slike s formalno-analitičnega vidika naslikane zelo podobno, brez večjih deviacij. Na vseh slikah je ženska figura postavljena v nedefiniran slikovni prostor in na vseh se ponavlja centralna kompozicija. Slike spominjajo na fotografske posnetke, kar je najbrž posledica slikarkinega študija fotografije na talinski Akademiji za likovno umetnost (Eesti Kunstiakadeemia), poleg tega pa so ženske na njih pogosto postavljene v elegantne drže, kot v kakšnem modnem katalogu.
Na razstavi so slike razvrščene glede na kadriranje: celopostavni portreti so postavljeni skupaj v nekakšne poliptihe, drugo skupino pa sestavljajo slike, ki delujejo kot bližnji posnetki in v kader zajemajo posamezne dele telesa. »Ritem« razstave nekoliko zmotijo slike Anatomija ter Anomija in estetika, ki nista figuralni temveč abstraktni, slika Gigi, katere motiv je pes, in fotografija Nell, na kateri je lesen predmet s cevjo in žogo. Gledalcu ni jasno, kako se ta štiri dela povezujejo z drugimi. Glede na celoto, ki bi bila sicer lepo zaokrožena, delujejo tako, kot da bi bila naključno izbrana. Ob teh delih lahko gledalec samo ugiba, s čim ustrezajo naslovu razstave.
Ženske, upodobljene bodisi v bolj dinamični bodisi v popolnoma »zamrznjeni« statični drži, se zdijo kot izrezane iz življenja. Enkrat so videti kot ulovljene v vsakdanjem trenutku, ne da bi vedele za to, drugič pa delujejo, kot da pozirajo pred gledalcem, ne da bi se trudile zares pritegniti njegovo pozornost. Vendar nam avtorica ne daje vpogleda v njihovo identiteto, ampak jih postavlja v bolj ali manj naključne vsakdanje situacije ter samo približno nakazuje njihovo starost ali družbeno vlogo. Ženske se zato zdijo le delno opredeljene. O njihovih identitetah avtorica molči, saj tudi obraze pušča nenaslikane. Gledalec ne more razbrati njihovih čustev, zato se zdi, da molčijo. Nagovarjajo, a molčijo. Figure zaradi brezizraznosti obrazov tako delujejo kot »nemi klici«. To pa upravičuje zgolj del naslova razstave. Ženske podobe pravzaprav ne spominjajo izrazito na DDR, zato se zdi, da je glavni del naslova razstave le nekakšen privesek tistemu v oklepaju.
Čeprav Ana Sluga ženske podobe ne raziskuje na izrazito ekspresiven način, pa se zdi, da na neki ravni vendarle išče žensko identiteto, ki jo pusti le deloma nakazano. Morda odgovor prepušča svobodni interpretaciji gledalca, ki slike lahko razume kot povabilo k poistovetenju z upodobljenimi ženskami. Za obrazi, ki nimajo potez in delujejo kot pustne maske, bi se pravzaprav lahko znašla katerakoli ženska, ne nujno tista iz prostora in časa, ki ju je slikarka postavila v naslov svoje razstave.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
