5. 11. 2015 / Podobe / Reportaža

31. grafični bienale – MGLC

Ljubljanski grafični bienale se letos pojavlja v svoji 31. preobleki in nosi naslov Nad tabo/ti. Kakor v Bienalniku zapiše kuratorka osrednje razstave Nicola Lees, se naslov “nanaša na nerazrešeno napetost med nasprotujočimi si identitetami, a hkrati nakazuje tudi na možnost sobivanja”. Pojem ‘identiteta’ lahko razumemo kot klasifikacijo umetniških zvrsti razstavljenih del in tudi kot konceptualno identiteto, ki jo ta dela nosijo s seboj; gre torej za raziskovanje in povezovanje tradicionalnih in manj tradicionalnih oblik grafične umetnosti in hkrati za povezovanje aktualnih družbenopolitičnih tem.

31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Andrew Hazenwinkel: 12 figur (po Niccolòju): študije kolektivne tesnobe (2015) in Gabriel Kuri: Superama III (2003–05). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.
31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Andrew Hazenwinkel: 12 figur (po Niccolòju): študije kolektivne tesnobe (2015) in Gabriel Kuri: Superama III (2003–05). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.

Ob prihodu v prvo nadstropje gradu Tivoli, kjer se razstava prične, obiskovalca sprejme 12 kipov enakih glav – reprodukcija portreta iz terakote Niccola da Uzzano (1432), delo renesančnega mojstra Donatella – z različno zamaknjenimi obrazi, delo avstralskega umetnika Andrewa Hazewinkelja imenovano 12 figur (po Niccolòju), študije kolektivne tesnobe (2015). Ponavljajoče se glave s svojim izrazom jasno izražajo in potencirajo očutek tesnobe ter posledično odpirajo vprašanja o kolektivni tesnobi, torej tesnobi znotraj družbe in posameznika.

Ob vstopu v prvo sobo razstave pogled presune ogromna zlata katedrala, imenovana Katedrala svobode (2015), ki jo je čilska umetnica Pilar Quinteros kot splav spustila po Ljubljanici. Inštalacija v funkciji namerno rekonstruira Plečnikov načrt za slovenski parlament, prav tako imenovan Katedrala svobode (1947), ki pa je bil zavrnjen, in tako v vsem svojem siju na poti po Ljubljani predstavlja tisto, kar bi lahko bilo, ampak ni. V besedah umetnice: “Moj projekt je projekt o zgradbi, ki nima prostora zase in se zato brezciljno premika po vodah Ljubljane.”

Naslednja, stranska soba odpira barvit svet kosovske umetnice Qëndresë Deda, kjer je obiskovalec iz vseh strani obdan z vizualno umetnostjo: trije fototiski na tkanino, dva popolnoma abstraktna in živo obarvana, eden s črno-belo fotografijo ženske ob oknu ter podnapisi “- It may be nothing! – Yess, it may be nothing!”, inštalacija v obliki razlivajoče-se stenske poslikave z motivom žensk v različnih mentalnih stanjih in video, ki doživljanju doda še zvočno komponento. Veliki fototiski na tkanino, obsežna stenska poslikava in video se kljub barvitosti in živahnosti soočajo s skoraj že eksistencialnimi vprašanji, saj se projekt imenuje Kar ostane (2015). Vizualni vtis je živahen, a hkrati tudi rahlo temačen: kapljanje barve lahko nakazuje konec, kar bi bilo tudi skladno z izbranim medijem – stenska poslikava kot inštalacija ne more obstajati dlje kot razstava sama.

Druga soba razstave takoj pritegne s preprosto instalacijo: palma, posajena v loncu, nad katero se razprostira ogromen bel plato, delo hrvaškega umetnika Davida Maljkovića Brez naslova (2011). Gre za čisto konceptualno delo, ki – tudi po naslovu sodeč – pušča odprto in subjektivno interpretacijo. Na nasprotni strani sobe na steni visi zanimivo in nenavadno delo mehiške umetnice Adriane Lare Zanimiva teorija #11-b (2012), ki je hkrati inštalacija in slika; plastične vrvi sestavljajo gibljivo slikarsko podlago, na katero je nato naslikan eksperimentalni vzorec. Zanimiva uprizoritev – kakor sugerira naslov dela – med sabo povezuje tradicionalne in nekonvencionalne grafične prakse, kakor tudi napoveduje naslov razstave. V sosednji vitrini so razstavljene knjige iz serije Index Books (1993 – v teku) Petra Gidala, britanskega pisatelja, teoretika in režiserja. Gre za omejene izdaje grafično oblikovanih platnic njegovega dela 20th Century Literature, Art, Avant Garde Film, Limited Signed Editions, and Multiples in literarnih klasik 20. stoletja.

V tretji sobi prevladujejo dela američanke Ellen Cantor, predvsem projekt Mickey in Minnie sta bedna (1997), kjer preko Disneyjevih risanih junakov Mickey in Minnie Mouse na risbah, stripih, zapisih in kolažih raziskuje vlogo spolov v družbi, predvsem pa vlogo spolov, ki jih je za družbo določil Disney. Preko posmeha, postavljanja vprašanj in izpostavljanja objektivizacije predvsem ženskega telesa, avtorica zavrača Disneyeve družbene ideale in hkrati spremlja njihov razvoj skozi 20. stoletje.

Razstava se nadaljuje s sliko nemške umetnice Josefine Reisch o.T. (Dean Reed) (2015), ki predstavlja v realni velikosti naslikan načrt za izdelavo kitare; na prebarvan papir so ročno naslikani vsi sestavni deli kitare in delujejo, kot da so pripravljeni za sestavljanje in nato uporabo. Provokacija medija bi lahko bila referenca na marsikatero aktualno temo, denimo na 3D printanje in to, kako se spreminja naše dojemanje materialnega.

Celotna naslednja soba je s projektom francozinje Lili Reynaud-Dewar Moja epidemija (18 svilenih šalov, potiskanih z besedili o preventivi, seksualnosti in ranljivosti v kontekstu epidemije) (2015) prirejena v udobno in intimno atmosfero, kjer obiskovalec lahko sede v ogromne blazine ali na oblazinjena tla ter v roke vzame šale, potiskane z besedili. Že naslov sam natančno opiše projekt; za obiskovalca je ustvarjen prijeten prostor, kjer je seznanjen z besedili, ki so vzeta iz različnih esejev o AIDSu. Tako mu je na intimen in nežen način približana groba tema, ki v njem, namesto da bi ga odvrnila, spodbudi zanimanje, kar je bistveno za preventivo.

Pot po razstavi se nadaljuje s 4 minute in 45 sekund dolgim filmom kolektiva Thirteen Black Cats, imenovanim 1/56 (2015). Zgradbo filma je v grobem inspiriral eksperimentalni roman Roberta Bolaña Antwerp (1980), ki je sestavljen iz 56 kratkih, fragmentarnih poglavij, ki jih namesto klasične narativne forme sestavljajo fragmenti ponavljajočih se prostorov, likov, dogodkov in interakcij. Film otvori rock’n’roll pesem Brende Lee Sweet Nothin’s (1960), nato pa se izmenično predvajajo stoični kadri iz ljubljanskega botaničnega vrta ter slike, fotografije, grafike – torej fragmenti – različnih tem: od alegoričnih, zgodovinskih, apokaliptičnih, vojnih, itd. Film morda opominja na ‘nothingness’ sodobne družbe, morda pa se le igra in raziskuje izbran medij brez globje vsebine. To bo morda bolj jasno v prihodnosti, saj je 1/56 prvi v seriji 56 filmov, vsak kot samostojna interpretacija različnih umetnikov enega poglavja knjige Antwerp, ki še sledijo – 56 bo potemtakem omnibus film s 56 različnimi režiserji. Film spremljajo tudi štirje grafično oblikovani filmski plakati, ki predstavljajo in napovedujejo naslednja poglavja projekta 56.

31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev MGLC. Ištvan Išt Huzjan: Odsevi zemlje (2015). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.
31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev MGLC. Ištvan Išt Huzjan: Odsevi zemlje (2015). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.

Ponovno sledi soba, ki jo zastopa samostojen projekt; tokrat se obiskovalec sprehodi mimo kupov zemlje, v kateri so nameščena ogledala: Ištvan Išt Huzjan z delom Odsevi zemlje (2015) rekonstruira konceptualno inštalacijo po vzoru slovenske umetniške skupine OHO, ki je delovala med leti 1966-1971. Na hrbtni strani ogledal so natisnjene fotografije OHO-jevih landart in bodyart projektov, v ogledalih pa odsevajo plakati s fotografijami članov zasedbe OHO, ki so prilepljeni na steno: Plakati zamenjav – OHO in Walter de Maria (2015). Na tak način so člani skupine OHO prisotni v inštalaciji Odsevi zemlje, tudi če dejansko niso bili zraven. Tekom svojega ustvarjanja skupina OHO ni dobila potrditve javnosti, zato lahko Odseve zemlje razumemo tudi kot poklon njenemu delu in priznavanje njene zgodovinske vrednosti.

31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Novi kolektivizem: Plakatne akcije (1991–2013). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.
31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Novi kolektivizem: Plakatne akcije (1991–2013). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.

V naslednji sobi so v ospredju Plakatne akcije (1991-2013) Novega kolektivizma od osamosvojitve Slovenije pa do leta 2013. Novi kolektivizem, ki ga je slovenski umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst začel leta 1984, je oblikovalski studio, namenjen oblikovalskim potrebam in usklajenosti celostne podobe NSK; skladno z NSK uporablja metodo retroprincipa, ki temelji na prevzemanju družbeno prepoznavnih znakov in njihovi reinterpretaciji, kar je vidno tudi na razstavljenih plakatih. Kot zapiše Petja Grafenauer v Pojmovniku slovenske umetnosti 1945-2005, NSK kaže na ideološkost z njenimi lastnimi sredstvi in razkriva preobrazbo utopij v njihove travmatične uresničitve. Od tal do stropa sobe so nalepljeni štirje različni plakati iz različnih časovnih obdobij, ki prikazujejo člane Novega kolektivizma in NSK ob plakatiranju Ljubljane. Vsak plakat predstavlja eno od treh vej NSK (IRWIN, Laibach, Gledališče sester Scipion Nasice), četrti pa jih tematsko povezuje.

V predzadnji sobi se predvaja 42-minutni film irskega umetnika Declana Clarka z naslovom Skupinski portret z eksplozivom (2014), v katerem razišče in kritizira svetovni trg orožja, terorizem ter njun družbeni vpliv. Preko vsakdanjega življenja in osebnih izkušenj raziskuje širšo družbeno problematiko orožja in socialno-politične sisteme ter strukture, ki to industrijo poganjajo. Kadri otrok, ki se igrajo s puškami, umetnikovih otroških fotografij s sorodniki, ki so bili del uporniškega gibanja Severne Irske proti Veliki Britaniji, in traktorja, na katerega je zmontiran in zakamufliran top, ponujajo konkreten vpogled v problematiko in jo preslikujejo na vse ravni družbe in življenja.

31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Meta Grgurevič: Merilniki časa (2015). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.
31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Meta Grgurevič: Merilniki časa (2015). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.

Zadnja postavitev osrednje razstave je delo slovenske umetnice Mete Grgurevič Merilci časa (2015), ki obiskovalca popelje v popolnoma črn prostor, pravzaprav komoro, na koncu katerega je mobilna inštalacija peščene ure. Peščena ura je s strani osvetljena, kar je edini vir svetlobe v prostoru in na steno projecira urino senco. Instalacija vizualno simulira perpetuum mobile, saj pesek v uri neprestano teče oziroma kroži, čeprav ga v resnici poganja elektrika. Mobilno inštalacijo spremlja prijetna atmosferična glasba in šepetajoč govor, ki se sprašuje o obstoju in o času. Celotna postavitev pomeni popoln umik iz zunanjega sveta in vstop v mehek kokon neskončnosti.

Poleg vseh interaktivnih, eksperimentalnih in netradicionalnih oblik grafične umetnosti razstava vsebuje izvrstne primere klasičnih grafičnih del, čeprav niso v ospredju razstave, kar naj bi bil glede na koncept grafičnega bienala njen fokus. Dejstvo, da je kar nekaj razstavljenih del starejših od dveh let, tudi ni skladno s konceptom bienala, ki naj bi razstavljal le umetniška dela zadnjih dveh let. A vendar razstava z odmikom od konvencionalnih oblik grafične umetnosti premika percepcije javnosti. Sprehod čez razstavo ponuja izjemno pestra in raznolika umetniška dela, polna različnih čutnih zaznav, ki jih združujejo aktualne teme, kakor pove že sam naslov.

                    
Foto: 31. grafični bienale Nad tabo/ti, postavitev v MGLC. Braco Dimitrijević: Naključni mimoidoči, ki sem jih srečal, Ljubljana (2015). Arhiv MGLC. Foto: Jaka Babnik.