12. Slovenski bienale ilustracije
Kdaj: 21. december 2016–19. marec 2017 Kje: Galerija CD
Že v predprazničnem decembru se je v Galeriji Cankarjevega doma odprl 12. Slovenski bienale ilustracije, ki predstavlja najboljše ustvarjalne dosežke slovenskih ilustratorjev v preteklih dveh letih. Izmed prijavljenih 137 ilustratorskih projektov je tokrat žirija na razstavo uvrstila rekordno število 67 avtorjev.
Slovenska ilustracija je nedvomno nekaj, na kar smo lahko ponosni, njena kakovost in izvirnost pa sta prepoznani tudi med tujimi založniki. Z bienalom slovenske ilustracije ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v sodelovanju s Cankarjevim domom že od leta 1993 seznanja strokovno javnost in ljubitelje ilustracije z najnovejšimi likovnimi dosežki na tem področju. V oktobru 2016 je žirija (dr. Damir Globočnik, Barbara Sterle Vurnik, Alenka Vidrgar, Lucijan Bratuš in Nina Pirnat Spahić) za dobitnika nagrade Hinka Smrekarja izbrala Damijana Stepančiča. Plaketi Hinka Smrekarja sta prejeli Suzi Bricelj in Tina Dobrajc, priznanje Hinka Smrekarja pa Andreja Peklar in Matej Stupica. Pohvale žirije za mladega ustvarjalca je bila deležna Sanja Zamuda, posebno pohvalo žirije je prejela Ana Zavadlav, posebno pohvalo žirije za izvirno izvedbo knjige pa Marija Prelog. Na razstavo so bili tokrat zunaj konkurence povabljeni ilustratorji Danijel Demšar, Ančka Gošnik Godec, Silvan Omerzu, Lila Prap, Alenka Sottler in Huiqin Wang.
Ilustrator Marjan Manček, legendarni oče Cufka, Modrega medvedka in Hribcev, kot prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo 2016 uživa častno mesto na bienalu. Zunaj tekmovalnega dela bienala je na ogled pester nabor knjig, ki jih je ilustriral (Mojca Pokrajculja, Pedenjped, Zlata ribica, Peter Klepec, Veveriček posebne sorte, Kozlovska sodba v Višnji Gori …). Prav na koncu galerije je njegovim ilustracijam namenjena lastna sobica, kjer je otrokom na voljo tudi risarski kotiček, v predelu poleg pa si je ob steni na strani njegovih stripov možno ogledati projekcije dvanajstih Mančkovih animiranih filmov.
V pravljični svet ilustracije nas na eni strani popeljejo ilustracije za knjigo Slovenec v prepovedanem mestu slovensko-kitajske umetnice Huiqin Wang, čudovita sanjska ptica Danijela Demšarja za Barko zvezd Bine Štampe Žmavc in subtilne preproste ilustracije Ane Zavadlav, ki so bile nežno vtkane v Menartovo zbirko pesmi Zadnja pomlad. V knjigi Pesmi in pesmičice Vinka Möderndorferja se slog in tehnika ilustracij, za katere je plaketo prejela Suzi Bricelj, neprestano spreminjata, kar ustreza raznolikim Möderndorferjevim pesmim. Rdeča nit, ki jih povezuje, so nedvomno žive barve. Maja Kastelic, ki je leta 2014 očarala z avtorsko slikanico Deček in hiša in zanjo prejela plaketo na bienalu, se letos predstavi z ilustracijami za Korenčkovega palčka, kjer botanično poznavalsko upodablja rastlinice, s čimer spomni na ilustracije Ančke Gošnik Godec v slikanici Zelišča male čarovnice Polonce Kovač. Slikanici brez besedila, ki se predstavljata na letošnjem bienalu, sta Dejanja govorijo, podaj naprej Marte Bartolj in simpatični Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar, ki je prejel tokratno priznanje Hinka Smrekarja. Slikanice brez besedil spodbujajo otrokovo domišljijo in mu omogočajo, da sam postane pripovedovalec. Kristina Krhin se predstavlja z ljubkimi ilustracijami za večjezično slikanico Miška želi prijatelja. Ilustracije Ane Baraga, Petre Preželj, Radka Oketiča in Nataše Vertzelj druži igrivost, barvitost in plastičnost. Tanja Komadina je za knjigo Gospa s klobukom Maše Ogrizek ustvarila lahkotne in simpatične ilustracije, ki bi jih po slogu lahko primerjali z legendarnim Quentinom Blakom. Lahkoten in čaroben slog z mnogimi detajli in nežnimi barvami je značilen tudi za Petra Škerla z ilustracijami za novo izdajo Žogice Nogice. Eva Mlinar pa je na podlagi kratkih zgodb dramaturginje Eve Mahkovic, poimenovanih Vinjete straholjubca, v mešani tehniki ustvarila groteskno fantastičen svet z zanimivimi liki. Bojana Dimitrievič v ilustracijah za družbeno aktualno zgodbo Neli Kodrič Požar z močnimi barvami in tekočimi potezami pričara sanjski, mističen prostor, zaznamovan z valovanjem. Detajlno izdelane osebe se izgubljajo v mogočni naravi, ki je v nasprotju z ljudmi enostavnejša. Tudi Tina Dobrajc, prejemnica plakete za ilustracije Kurenta, očitno poudari kurentovo mogočnost v primerjavi z majhnimi detajli v okolici, kontrast in boj med svetlobo in temo. V skrivnostni magični svet nas popeljejo tudi Polona Kosec z ilustracijami za slikanico Zbiralec podob, Jure Engelsberger za Deklevovo Menjalnico sanj, Gorazd Vahen za Ježkovo Gusarsko in Milan Erič za Kamniške pravljične poti Irene Cerar. V sklopu otroške ilustracije razstavljajo še Silvan Omerzu, Lila Prap, Ančka Gošnik Godec, Zvonko Čoh, Ana Košir, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Daša Simčič, Alenka Spacal, Ana Razpotnik Donati, Igor Šinkovec in Joanna Zajac-Slapničar.
Damijan Stepančič, prejemnik osrednje nagrade Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Arsenije!, z elementi slikarstva in grafike uprizarja grozote prve svetovne vojne. Pretresljivi prizori temačnih krvoločnih krokarjev, razmesarjenih teles in otopelih in brezbrižnih obrazov, pa bi lahko odražali katero koli vojno. Tehnično in vizualno izjemne ilustracije z močnim protivojnim sporočilom so v času negotove prihodnosti nedvomno odlična izbira za glavno nagrado.
Razstavljenim izvirnikom ilustracij, ki so že izšle v obliki tiskane knjige, je običajno priložen tudi izvod knjige, ki visi pod izvirnikom v vitrini in nam poleg vpogleda v celotni izdelek omogoča, da smo pozorni na detajle, ki bolj ali manj razlikujejo izvirni izdelek od tiskanega. Tu najbolj izstopa delo Manice Klenovšek Musil, ki je papir zamenjala za blago in svinčnik za nit. Opazimo lahko, da pri nekaterih ilustratorjih detajli silijo ven iz meje risarskega polja. Na izvirniku Davida Krančana je mogoče zasledovati drobne napakice, ki jih je popravil z belilom in so v publikaciji nevidne. Z raziskovanjem novih, izvirnih tehnik se poigravata tudi Irena Gubanc in Andrej Štular.
Svoj prostor na bienalu je dobila tudi poljudnoznanstvena ilustracija, ki je nastala v izobraževalne oziroma znanstvene namene. Sem lahko uvrstimo ilustracije Polone Filipčič, Aleksandra Jankoviča Potočnika, Marije Nabernik, Liane Saje Wang, Aleša Sedmaka, Žarka Vrezca in Sanje Zamuda, ki je za makro ilustracije planktona prejela pohvalo žirije za mladega ustvarjalca. K omenjenim avtorjem bi po slogu lahko uvrstili tudi Matejo Kavčič s Portreti listov rastlin, vendar vsebina in namen njenega ustvarjanja segata onkraj znanstvenih okvirov. Za izvirno rešitev si svojo vitrino zasluži Marija Prelog, s Pticami, spečimi v papirju, samostojno publikacijo, iz katere ob odprtju lahkotno poletijo nežne papirnate ptice, ki v statično tiskano knjigo vnašajo dinamiko življenja.
Maja Šubic je za knjigo Pride mačka na obisk iz naključnih pack črnila ustvarila lirične živali. Alenka Sottler je za zbirko pesmi Bine Štampe Žmavc Pesem za liro s skrbno natančnostjo iz drobnih črtic zgradila transcendentne, a hkrati zelo klasične ilustracije, ki kljub drobni sestavi učinkujejo masivno. Za akt Evridike je v prejšnjem letu prejela zlato medaljo newyorškega Društva ilustratorjev. V sklopu bienala očarata kar dva Narcisa, eden iz serije za omenjeno knjigo Pesmi za liro, drugega pa je upodobila Kristina Bastelj. V mešani tehniki je ustvarila zanimiv kolaž, ki spominja na zmes renesančne oljne slike in sodobne lahkotnosti Demšarjevih ilustracij za Barko zvezd. Del razstave je namenjen barvno skromnejšim, resnejšim, aktualnim, včasih družbenokritičnim ilustracijam, razumljivejšim odraslemu občinstvu (Tanja Semion, Marko Kociper, David Krančan, Iztok Sitar, Matej Stupica). K resnejši ilustraciji s poudarki črno-bele lahko prištejemo še Matijo Medveda, Dušana Muca, Martina Petriča, Urško Kozjak, s črnilom izrisane znane obraze Loners, lovers, losers Marka Humljana in portret Ivana Mraka izpod roke Borija Zupančiča. Nekoliko resnobno deluje tudi risba Rudija Skočirja za knjigo Svilena oblekica. Barvam se izogne tudi Maša Žmitek Prošić, ki pa je ilustrirala otroško slikanico Anje Brus z naslovom Se vam lahko pridružim?.
V opisu bienala je zapisano, da »se ilustracija na sejmu predstavlja kot umetnostno samosvoja likovna disciplina, ki odločilno vpliva na razvoj likovnega čuta in razumevanja pri otrocih in mladih«. Vendar pa je pri tem zanemarjen svojevrsten učinek, ki ga ima ilustracija na odrasle. Ilustracija večino ljudi še vedno asociira na neločljiv del tiskane knjige, najpogosteje slikanice za otroke. Pogosto te res nastanejo kot naročilo za določeno knjigo, včasih pa knjiga nastane na podlagi ilustracij. Primer na bienalu so računalniški kolaži Arjana Pregla, pri katerem se živali in predmeti izvirno dopolnjujejo v sovpadajočih oblikah. Njegovo delo v mešani tehniki je navdihnilo Milana Deklevo in nastala je knjiga Skrivalnice. Mnogi umetniki, katerih dela so razstavljena na bienalu, dokazujejo, da lahko ilustracija soustvarjalno dopolnjuje najrazličnejša besedila od poljudnoznanstvenih publikacij, učbenikov, stripov, revij, časopisov in reklam. Odlično učinkuje tudi kot popolnoma samosvoja umetnina, kar nedvomno dokazuje plemeniti Mandril Hane Stupice, ki glede na precizno izdelanost, svojo baročno pojavo in luksuzni milje zahteva masiven zlat okvir. Marsikatera od ilustracij je nastala v okviru diplomskega ali magistrskega dela. Luka Seme je tako ustvaril nekakšno duhovito enciklopedijo Butalcev Frana Milčinskega. Miha Kosmač se predstavlja z ilustracijami, ki so nastale kot propagandni material za Zlatarno Celje. Meta Wraber pa s trendovskimi ilustracijami hrane za Odprto kuhinjo Jureta Apiha v časopisu Delo.
Ilustracija je pomembna zvrst likovne umetnosti, ki je ne gre podcenjevati in zanemarjati, tudi ko odrastemo. Ujemite zadnje dni bienala, potopite se v raznovrstne ilustracije z otroškimi očmi, občudujte njihove barve, vzdihujte nad njihovo izvirnostjo, občutite čustva, ki jih izražajo. Muzajte se ob ilustratorjevi iznajdljivosti in humorju ter pustite, da se nedolžna in čista sporočila spojijo z razgledanostjo odraslega. Naj vas zasrbijo prsti od želje, da bi lahko podrsali po reliefni površini izvirnikov. Pa nič ne bo narobe, če kdaj vzamete v roke kakšno slikanico.
