17. 12. 2014 / Podobe / Reportaža

11. slovenski bienale ilustracije

V Galeriji Cankarjevega doma so do 15. februarja na ogled dela 54 slovenskih ilustratorjev, ki so bili izbrani izmed 146 prijavljenih projektov. Žirija, ki so jo sestavljali dr. Petja Grafenauer, Jelka Godec Schmidt, Andreja Čeligoj, Jernej Stritar in Nina Pirnat Spahić je opravila izbor ter podelila nagrade izstopajočim ilustratorjem.

Nagrado Hinka Smrekarja je žirija podelila Hani Stupici za ilustracijo ukrajinske pravljice Rokavička, ki je, kot zapiše žirija, “ustvarjena v maniri, ki ima v slovenski otroški ilustraciji močno tradicijo.” Gre za avtoričino prvo slikanico, v kateri pa žirija prepozna “ilustratorsko zrelost in izrazito prizadevanje upodobiti občutje ukrajinske zime 19. stoletja.”

Podeljeni sta bili dve plaketi Hinka Smrekarja. Za ilustracije pravljice Zmaj v banji, objavljene v Tribuni, je plaketo prejel Matija Medved. Ilustracija časopisnega formata na prepričljiv način in podrobnosti, ki nedvomno zaposlijo oko, so resnično navdušujoči. Drugo plaketo je prejela Maja Kastelic za ilustracije pravljice Deček in hiša. Avtorica oživlja dogajanje z občutljivim obvladovanjem svetlobe in senc, med katerimi se potika nežna figura dečka.

Priznanji Hinka Smrekarja je žirija podelila Ani Zavadlav za ilustracije v knjigi Tinček in tri zlate ribice ter Ani Maraž za ilustracije z naslovom Kosmatuhi – lisica, miš, krt ali medved. Živalski liki v črni in sivi barvi se v svoji minimalistični upodobitvi približujejo najmlajšim. Poenostavljena podoba, ki deluje mehko in prijazno črni barvi navkljub in vzorci, ki živali še dodatno oživijo, so tisto, kar jih dela atraktivne in prijetne.

Žirija pa je izrekla tudi posebni pohvali avtorjema ilustracij na naslovnicah Dnevnikovega Objektiva. Matej Stupica in Luka Seme ustvarjata ilustracije, ki se učinkovito spajajo s pisnim komentarjem družbenega dogajanja oziroma so komentar že same po sebi.

Del postavitve je namenjen letošnjemu dobitniku nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo Jožetu Ciuhi. Njegov ilustracijski opus navdušuje s svojo širokostjo, od katere pa se na nobeni točki ne loči prepoznavnost, umetnik si ostaja zvest, pa naj gre za osnovnošolski učbenik, slikanico ali roman. Sam je nekoč dejal, da nasprotuje prisiljeni naivnosti otroške ilustracije in njegova dela to stališče jasno izražajo. Posebne pozornosti pa so vredne tudi njegove ilustracije literature za odrasle, natančneje ilustracije pesniških zbirk pomembnih slovenskih pesnikov, ki jim Ciuha vtisne svoj pečat, obenem pa vseskozi ostaja zvest vsebini. Kot je zapisala avtorica tega dela postavitve Marija Skočir, je tak dialog med poezijo in Ciuhovo ilustracijo možen, ker njegovo delo “v sebi nosi veliko lirike in izpovedi tako v likovni formi kot izčiščeni potezi.”

Kot umetniški okras knjig je ilustracija zelo občutljiva zvrst, ki mora biti pazljiva, da se učinkovito spaja z vsebino knjige in da hkrati pride do izraza njena lastna vsebina. Smisel dobre ilustrirane knjige (ne glede na to, komu je namenjena) je gotovo prav v tej simbiozi.

Slovenski bienale ilustracije nudi kvaliteten pregled in koncentrirano seznanjanje z delom že uveljavljenih slovenskih ilustratorjev, ki pozdravljajo s svojo prepoznavno formo, pa tudi spoznavanje dela ilustratorjev mlajših generacij, kot so to na primer letošnji nagrajenci Matija Medved, Maja Kastelic in Ana Maraž. Med mlajšimi ilustratorji so taki, ki se ilustracije lotevajo s temeljev tradicije, ki je na tem področju v našem prostoru v resnici zelo močna. Tako recimo pristopa nagrajenka Hana Stupica, katere nežnost in umirjenost v ilustraciji se že zdita domači. So pa tudi taki, ki se izkazujejo na povsem nov in izviren način, kot na primer Matej Stupica in Luka Seme, tokrat pohvaljena za ilustracije Objektivovih naslovnic. Tako se izrisujejo nekatere slogovne značilnosti posameznih avtorjev, ki postajajo vedno bolj prepoznavne in bodo zagotovo med tistimi, ki nas bodo pozdravljale tudi na prihodnjih bienalnih izborih.