Zvočno-prostorski sprehodi v delih Andreje Rauch Podrzavnik

Klara
Jamnik

Naslov: Cage Open. Tovornjak, ki se pelje mimo glasbene šole
Glasba: John Cage: Namišljena pokrajina št. 1, Variacije III, V pokrajini, Dva6, Večni tango, Skrivnostna pustolovščina, Glasba za Marcela Duchampa
Koncept projekta: Rok Vevar, Jasmina Založnik
Koreo-režija: Milan Tomášik, Andreja Rauch Podrzavnik
Soustvarjanje in izvedba: Bojana Robinson, Martin Kilvády, Andreja Rauch Podrzavnik in Milan Tomášik
Člani Ansambla Foruma nove glasbe: Nina Prešiček (klavir), Deyan Muc (violina), Urška Rihtaršič (harfa), Alenka Jezernik (tolkala), Jože Bogolin (tolkala), Peter Jeretina (tolkala), Klemen Juvančič (tolkala), Rok Zalokar (elektronika)
Glasbeni izbor: Andreja Rauch Podrzavnik in Milan Tomášik
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Oblikovanje prostora: Andreja Rauch Podrzavnik, Milan Tomášik in Borut Bučinel
Video: Darko Sintič
Video montaža: Andreja Rauch Podrzavnik
Izvršna produkcija: Mojca Prešern Levstek, Društvo UHO
Produkcija: DUM – Društvo umetnikov
Koprodukcija: Nomad Dance Academy Slovenija in Društvo UHO (Forum nove glasbe)

Naslov: Guba
Koncept in koreo-režija: Andreja Rauch Podrzavnik
Oblikovanje prostora: Peter Rauch
Lučno oblikovanje: Jaka Šimenc
Oblikovanje giba: Katja Legin, Bojana Robinson, Andreja Rauch Podrzavnik
Zvočno oblikovanje in glasba: Josip Maršić
Video: Darko Sintič
Izdelava scenografije: Martin Podrzavnik, Uroš Mehle, Peter Rauch
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: Kino Šiška in DUM – Društvo umetnikov

Uvodnik v predstavitveni brošuri 14. CoFestivala izpostavi, da »[…] je umetnost plesa ena redkih umetniških praks brez posredniškega nadomestila«. Plesna umetnost ustvarja živ, neponovljiv, skupnostni prostor doživljanja umetnosti. Iz te perspektive se deli Andreje Rauch Podrzavnik odlično in zanimivo vklapljata v letošnjo rdečo nit festivala.

Prvo delo z naslovom Cage Open. Tovornjak, ki se pelje mimo glasbene šole je nastalo v sodelovanju s Forumom nove glasbe, ki se je v novembru ukvarjal z deli avantgardnega glasbenika Johna Caga. Šest v živo izvedenih ikoničnih del skladatelja je spremljalo plesno delo. Predstava se je začela v gneči med čakajočimi gledalkami, kjer so si glasbenice in plesalke izborile prostor za plesno-glasbeno raziskovanje preddverja in kleti Stare mestne elektrarne. Okoli nas so ustvarile namišljeno zvočno-plesno pokrajino, morda po navdihu naslova skladbe, ki so jo izvajale, »Namišljena pokrajina št. 1«. Performans se je nadaljeval v glavni dvorani, z vmesnim premikom v klet, kjer smo prisluhnili prijetni skladbi na harfi.

Delo je združevalo kakovosti performansa in koncerta, saj je med posameznimi skladbami občinstvo zaploskalo. Na ta način je zvočna pokrajina očitno uokvirjala ples in raziskovanje fizičnega prostora. Kljub temu se je znotraj tega odpiralo ogromno priložnosti za plesne asociacije, ki so se udejanjale v solističnih in skupinskih plesnih vložkih. Popolnoma me je na primer navdušila skladba, pri kateri je med izvajanjem ena izmed plesalk zgolj ležala na tleh. Kombinacija je v moji domišljiji vzbudila hudomušno asociacijo, da opazujem osebo, s katero prek glasbe komunicirajo onkrajzemeljska bitja in jo skozi zvok počasi pretvarjajo v onkrajzemeljsko bitje, enako njim. Zdelo se mi je, kot da sta negibnost in zvok iz iste snovi, ki puhtita iz plesalkinega telesa in jo preobražata v novo bitje.

Plesne asociacije so bile zabavne, lepe in dinamične tudi v skupinskih performansih, kjer se je zdelo, da se je zvok pretakal skozi gibe plesalk. Sploh spoj plesa z zadnjo skladbo je izvrstno izpostavil njeno dogodkovno gostost, ki je zapisana v posameznih dolgih tonih. Plesoča telesa so v te tone vnesla ples, tek, skupne in posamične estetske kompozicije, pitje čaja, preoblačenje, čakanje na postaji, urejanje doma ter premislek o časovnosti. Skupaj s skladbo so prek dogajanj prevpraševali časovnost, kaj pomeni imeti čas in kako čas mineva.

Zvočno-telesne celote, ki so se v nekaterih skladbah ustvarjale, so se mi zdela kot zanimiv poskus raziskovanja onkraj trditve, ki so jo omenile plesalke: “A sound has no legs to stand on,” (v prevodu: zvok nima lastnih nog), saj performans premišljeno ponudi noge zvoku in ta ga v zameno ozvoči. Prehajanje v klet, da bi prisluhnili harfistki, pa se je izkazalo kot situacija, kjer je bilo preveč nog, ki so želele slišati zvok, tako da vse gledalke niso imele priložnosti dobro prisluhniti glasbenici. Ta premik je imel v akustičnem smislu sicer velik pomen, vendar pa je glede na število obiskovalk in nejasno usmerjanje, ki je povzročilo neroden zastoj, nesrečno prekinil koncertni tok. Pozornost, ki bi morala biti namenjena glasbi, je zamenjal prijeten odmor in prostor kramljanja.

Drugo delo z naslovom Guba, ki smo si ga ogledali v Kino Šiška, smo po vstopu skozi zadnji vhod najprej spremljali z odra Katedrale, nato v skupnem sprehodu skozi zaodrje in tehnične prostore, z vmesnim postankom v avli v zgornjem nadstropju ter zaključili ponovno v Katedrali na tleh dvorane. Delo se je tako spretno poigravalo z gledalkinim doživljanjem različnih elementov prizorišča, ki ga ima navadno priložnost spremljati zgolj s sedežev.

Gib je postopoma pritegoval pozornost k posameznim prostorskim elementom in na ta način razpiral gube fizičnega in telesno-psihičnega prostora. Prvi kratek solo plesalke je z odsekanimi, nedokončanimi gibi ustvarjal občutek »maničnosti«, s katero je počasi razgrnila tudi zavese v zadnjem delu dvorane, kjer so čakali stoli. Za zavesami »normalnosti« se je skrivala njena energičnost, čustvovanje in čutenje, ki so bili očem »javnosti« sicer nevidni, pospravljeni kot stoli za zavesami. Drugi kratek solo je opozoril na teksturo prostora, velika in mala rebra stranskih sten dvorane. Plesalkin gib je gledalko najprej opozoril na vzporednost reber, z video podporo pa je v ospredje stopila tudi dvoplastnost velikosti in širine reber, ki so v zgornjem delu večja in razporejena bolj na široko, spodaj pa tanjša in razporejena ožje. Video je temu sledil in plesalko prikazoval povečano, da je ta v živo v primerjavi (s sliko) zgledala pritlikavo. Ta usklajenost se mi je zdela naravnost čudovita. 🙂

Na sprehod skozi zaodrje nas je koreografinja povabila s spodbudo, da: »… poti ne razumeš, če je ne prehodiš«, in nam tako odstrla vpogled v zakulisje procesa pripravljanja na predstavo. Vendar pa se je tekom sprehoda prostor ponovno spremenil v spontano srečevanje in kramljanje, ponovno se je zdelo, kot da smo na pavzi in čakamo, da se pripravi zadnji del. Četudi nas je med sprehodom povsod spremljala glasba, ki je poskušala ohranjati zbran in kontinuiran prostor med posameznimi deli performansa, sta se občutek čakanja in nezbranosti naselila med gledalke.

V zadnjem delu, ki je imel svojo uverturo na parkirišču pred stavbo, kjer so plesalke po tleh raztegnile ogromno platno, je bil poudarek prav na dimenzionalnosti prostorskosti. Platno se je zunaj zdelo majhno, vendar je razgrnjeno v dvorani Katedrale pridobilo popolnoma drugačne dimenzije. Te so bile kot v kakšnem znanstveno-fantastičnem vesoljskem filmu pospremljene s stožčastim snopom svetlobe ter palicami različnih oblik, ki so se v rokah plesalk pogovarjale o različnih dimenzijah, smereh in orientacijah v prostoru. Zdelo se je, da zares napolnjujejo tridimenzionalnost prostora in ne pozabljajo na nobeno možno usmeritev.

Pri vzporejanju izkušenj obeh performansov se ne morem izogniti pohvali čudovitim plesnim partituram znotraj zvočnega in arhitekturnega prostora. V obeh predstavah sta se prostora na zanimiv in inovativen način razprla, predrugačila in gledalki ponudila izkušnjo, ki je ne more nadomestiti nobena teoretična knjiga o glasbeni ali prostorsko-fizikalni teoriji.

Po drugi strani pa se ne morem izogniti občutku, da so nas ustvarjalke s tem, ko so nas želele vplesti v proces snovanja performansov, prepustile čakanju, negotovosti in naključni socializaciji. Trenutki kramljanja so bili sicer prijetni in topli, vendar pa je bil ta čas premalo osmišljen. Trenutki premikanja iz prostora v prostor bi lahko bili osmišljeni z bolj premišljenimi, kompleksnejšimi premisleki ali vtisi, ki bi lahko navdihnili pogovore. Predstavi se mi zdita tehnično dovršeni in inovativni, vendar pa jima umanjka družbeno ali osebno kontekstualizirano vodilo, ki bi tvorilo podlago za vtise, doživljaje in razmisleke gledalk. Menim, da obe predstavi vsebujeta dobra izhodišča glede spreminjanja doživljanja časovnosti in poigravanja s prostorskimi perspektivami, vendar pa se vanje ne poglobita dovolj. Kaj pomeni raztegovati čas v družbi, ki neprestano hiti? Kaj pomeni zamenjati perspektivo v družbi, ki na svet vse pogosteje gleda zgolj skozi eno perspektivo, objektiv male kamere na telefonu? Poglobljen razmislek o takih ali tudi popolnoma drugačnih vprašanjih bi performansa konsolidiral v vsebinsko polnejšo formo. Tako je gledalkam ostal predvsem občutek opazovanja poskusov sprememb, ki pa še niso integrirane v širši premislek o tem, kaj lahko iz njih zraste.