Žalostinke

Režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe: Jan Krmelj 
Dramaturginja: Petra Pogorevc 
Kostumografka: Špela Ema Veble 
Avtor glasbe: Luka Ipavec 
Lektorica: Barbara Rogelj 
Asistentka lektorice (študijsko): Jera Krečič 
Igrajo: Jernej Gašperin, Boris Kerč, Jaka Lah, Matic Lukšič, 
Bernarda Oman, Mia Skrbinac

Predzadnja premiera v letošnji sezoni Mestnega gledališča ljubljanskega prinaša uprizoritev programa rezidenčnega avtorja Jerneja Potočana. Besedilo Žalostinke izhaja iz delavnic dramskega pisanja, ki jih organizira Društvo KUD Krik, in je bilo v lanskem letu bralno uprizorjeno na Festivalu Vzkrik; režijo je podpisala Mojca Madon. Potočanovo besedilo ne razvija ene same zgodbovne linije, temveč si za svojo osrednjo gravitacijsko točko jemlje navidezno enotnost prostora, v katerega naseli kopico dramskih figur v seriji med seboj sicer nepovezanih prizorov. Besedilo odlikuje dialog, ki konkretnim situacijam navkljub neprestano posega onkraj vsakodnevnih klepetov in svoje žanrske navdihe išče v grotesknih, absurdnih, nadrealističnih prebojih. Druga odlika besedila, ki predstavlja tudi velik uprizoritveni izziv, je skorajda živa didaskalija kot vezno tkivo med posameznimi zgodbami, način prehajanja in montiranja ter princip odpiranja dogajanja preko štirih sten beznice/pajzla, kamor nas Žalostinke popeljejo.

Kot razbiramo že iz samega naslova, je osrednje tkivo uprizoritve klavrna usoda posameznikov, ki se znajdejo na osrednjem prizorišču. Lokal je gledališka manifestacija motiva, morda najbolj znanega iz likovne umetnosti (v misli se prikradejo predvsem množične upodobitve pivcev absinta). Gledališka postavitev pa pušča označevalce še bolj nedoločene, ves preostanek umestitev (geografskih, časovnih ipd.) ostaja neizrečen. Osnovna premisa se tako bolj osredotoča na osebe, ki naseljujejo prostor oziroma se vanj zatekajo. Liki, ki jih predstavlja Potočan v lokalu Žalostink, najdejo pribežališče, kjer svoja življenjska izkustva pretvarjajo v pripovedi, anekdote. Posledično se pripoved oddaljuje od osebne stiske, s čimer se spretno izogne pretiranemu čustvovanju in ohranja vzpostavljanje širše slike sveta, v katerem je žalost postavljena kot tabu. Osebe, pogosto označene le s spolom ali poklicem, se tako premikajo po družbeni margini, ne da bi v tem lahko razumeli kakršnekoli ekonomske ali druge socialne vzroke. Tako se Žalostinke sicer odvijajo v svojevrstnem liminalnem prostoru, a obenem črpajo iz naše sedanjosti, s čimer neagresivno besedilo podlagajo z aktualnim podtonom.

Jan Krmelj, ki je ustvaril tudi scenografijo in bil oblikovalec luči, v postavitvi poudarja ravno to vrinjenost med dve realnosti, neumeščenost prostora dogajanja. Režija uprizoritev gladko manevrira med duhovitostjo banalnosti in estetiziranostjo poezije. Lokal je tako naznačen s kulisami, a obenem spredaj in zadaj zamejen le z zavesami, kar daje prostoru prepišen značaj. Nič v prostoru ni fiksirano, premični so stoli, šank, prazni okvirji na stenah, kip angela. To omogoča izjemno dinamično uporabo prostora, ki se za vsako situacijo na novo oblikuje, iz lokala se izlušči nova zgodba, ujeta v isti okvir zaprašenosti in obrabljenosti, ki ga vzpostavlja patinaža scenografije. Če prostor prevzema mračnejše atmosfere, ki dajejo celotni uprizoritvi bolj otožno naravo, se kostumska posodoba Špele Eme Veble naravna v bolj svetle tone, v oblikah in krojih pa odločneje zakoraka v sodobnejše krajine. Kostumi, ubrani v belino, dajejo na prvi pogled igralcem videz posvečenega zbora, kaj hitro pa njihova dinamika, oblike, detajli pričnejo razbijati pretirano poduhovljenost procesije. Oškropljeni s pastelnimi barvami ustvarjajo na eni strani vtis umazanosti, vezane na izgorelost, utrujenost, a na drugi, zaradi barvne palete, asociirajo na otroško brezmadežnost. V tem se ustvarja tudi estetska razpoka znotraj uprizoritve, ki mestoma deluje nejasno, a v glavnem pelje zanimivo vzporedno linijo dislociranja oseb od prostora, v katerem se nahajajo.

Podobno dvojno igro igra tudi celotna igralska zasedba, na čelu katere velja izpostaviti Jerneja Gašperina. Gašperin deluje kot nekakšen vodja zbora, dirigent, ki gledalca popelje skozi uprizoritev. Prenos žive didaskalije na igralca ustvari izredno berljiv konkreten okvir, a obenem omogoča hitre zasuke v dogajanju. Dramaturgija Petra Pogorevc gledalce tako popelje skozi kopico zgodb, ne da bi pri tem izgubili stik s krovno nitjo. Ob osrednjo figuro pripovedovalca predstava postavi tako kopico likov, kakor tudi igralskih izrazov. Dvojica Borisa Kerča in Bernarde Oman predvsem blesti v bolj absurdnih, skorajda že karikiranih izrazih, ki slonijo na močni obrazni mimiki in odsekani gestiki, pri čemer še posebej slednja prinaša presenetljivo močno prisotnost izrekanja, nekje med gorečo, skorajda krčevito govorico obupanih, podajano s skrajno zbrano, zadržano držo, ki pod vprašaj postavlja sámo živost prikazanih oseb. Dvojec Matica Lukšiča in Jake Laha se posebej izpostavi v bolj govornih situacijah, odražajoč neizmerno zdolgočasenost obstoja v bedi. V tem uspeta ohranjati dobro mero distance in se odlikujeta predvsem v iskanju komičnega v Potočanovi pisavi. Zasedbo zaokroža Mia Skrbinac, ki v svoji podobi predstavlja že skorajda simbolno prisotnost večnosti, nekakšno živo odslikavo kipa, ki ga spremljamo skozi uprizoritev. Njen izraz je tisti, ki najbolj zacveti ravno v najbolj poetičnih delih in razkriva grenke radosti prikazanih stanj.

Žalostinke so tako izrazito dinamična predstava, v kateri, bi lahko rekli, se najde nekaj za vsakega. V tem konglomeratu najbolj izstopajo prizori, ki zavzemajo največjo distanco ter v svoji mizeriji iščejo mesta za smeh, tako še posebej prizor ropanja pošte. Mestoma besedilo sicer zastavi potenciale, ki jih predstava na Mali sceni enostavno ne more preseči oziroma jih v svojih postopkih ne uspe; tako denimo ne uspe zaživeti kaotično razpoloženje viharja, nekoliko nerodno deluje tudi prizor, v katerem se za stenami lokala razpre plesišče. Ob tem pa toliko močneje deluje, ko svoje dogajanje prestavi v intimo in zaigra na melanholično žalost do točke užitka v samem objokovanju. V tem smislu je še posebej močan celoten prvi del uprizoritve, ki se odvija pred rdečo zaveso. Ta izjemno emotivna pokrajina je v veliki meri zasluga močne zvočne podobe, ki je delo Luke Ipavca. Žalostinke podloži v polnem razponu atmosfer, ki jih ponuja besedilo, in odigra ključno vlogo v pomoči igralcem pri navigiranju skozi raznoliko poetiko uprizarjanja. Glasba, ki nastopi že kot skorajda svoj igralec, ustvari še tisti zadnji ornament, ki gledalca vabi k poigravanju z idejo, da bi imela žalost v predstavi lahko skorajda katarzičen značaj. Le-ta pa je v skladu z našim trenutnim stanjem v zadnjem trenutku gledalcu izmaknjen.