Žabe

Režiser in scenograf: Jan Krmelj
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Kostumografka: Špela Ema Veble
Avtorica glasbe in korepetitorka: Zvezdana Novaković
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Oblikovanje in izdelava mask: Nika Erjavec
Asistent režiserja: Marko Rengeo (študijsko)
Asistent dramaturginje: Tilen Oblak
Igrajo: Lotos Vincenc Šparovec (Točaj), Mirjam Korbar (Babica in Evica) ter Matevž Sluga, AGRFT (Lazar in Lazarus)
Datum premiere: 29. 9. 2022, MGL
Datum ogleda: 11. 10. 2022, MGL

Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju je nagrajena televizijska drama, ki nikoli ni dočakala predvajanja na malih zaslonih, a je kljub temu odlično gledališko uprizoritveno delo, ki vedno znova dokazuje svojo brezčasnost, saj po 50 letih od izdaje vseskozi premleva filozofska vprašanja identitete, človekovega strahu, pohlepa, najglobljih želja in (ne)izpolnitve slednjih ter obstoja duše, ki vsekakor predstavljajo univerzalne polemike človeštva. Vse to je v besedilu mojstrsko prikazano skozi biblično simboliko. Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je premiera Žab odvila 29. 9. 2022, vendar pa to ni njena prva in edina uprizoritev; od leta 1970 pa do sedaj smo si jo lahko ogledali skozi oči mnogih režiserjev. Tokrat je režijo prevzel režiser Jan Krmelj, ki je z velikim spoštovanjem dramo opisal kot »fenomenalen, unikaten tekst«. Tudi v sami predstavi je to (prekomerno) spoštljivost režiserja in dramaturginje (Petra Pogorevc) moč opaziti, saj je uprizorjeno besedilo ostalo skoraj v popolnosti zvesto originalu. 

Še preden luči, ki osvetljujejo publiko, ugasnejo in nakažejo pričetek predstave, nas zvok ponavljajočega žabjega regljanja, ki odzvanja po prostoru, premesti iz sedežev v misteriozen, krčmi podoben prostor, ki je nedaleč od močvirja, obdan s pohištvom v pustih odtenkih rumene in rjave barve. Ob tesnobno-temačnem občutku celotna scenografija (Jan Krmelj) daje vtis uvodne seanse, ki nas uvede v tok predstave. Potem pa se začne! Na oder stopi Točaj (Lotos Vincenc Šparovec), ki se v pričakovanju nervozno giblje po prostoru in ponavlja »Krčma, krčma …«, dokler besede kot take ni več mogoče slišati, saj se spremeni v zvok, podoben žabjemu regljanju. Kmalu za tem na odru vidimo Mirjam Korbar v vlogi Babice v dolgi beli obleki in z žabjo masko na glavi, iz katere prihaja zlobno smehljanje. Nazadnje se jima pridruži težko pričakovani gost, obubožani poštar Lazar (Matevž Sluga). Na tem mestu pride do (skoraj edinega) dramaturškega posega v tekst – Točajevi skoraj režiserski ukazi: »Še enkrat, odločneje.« ali Babičina zahteva, da se »črta ven« del teksta. Medtem ko si lahko to interpretiramo kot poigravanje z dejstvom, da je bila Strniševa drama prvotno namenjena predvajanju na televiziji, lahko hkrati tudi nakazuje cikličnost same zgodbe, vsekakor pa ima komičen učinek na gledalca. Predstava do konca mine brez večjih posegov v dramsko predlogo Gregorja Strniše, za čimer verjetno stoji zavestna odločitev ustvarjalcev, ki daje fokus predvsem na analizo avtorjevih likov. 

Strnišev Hudič, ki je hkrati tudi Točaj, vsekakor ni podoben Goethejevemu. Od »faustovske kupčije« ne pričakuje ničesar. Je le na smrt zdolgočaseni Točaj, ki brez kakršnekoli notranje motivacije, zgolj je, čeprav si ne želi biti, saj trpi. Lotos Vincenc Šparovec do potankosti uprizori njegovo melanholičnost, zdolgočasenost ter njegovo globoko hrepenenje po tem, da bi se združil s svojo drugo polovico, tj. Hudičevko, ki je večino časa upodobljena v liku Babice in se spremeni v Evico, ko zapeljuje Lazarja v skušnjavo. Njen lik je v primerjavi s Točajem veliko bolj aktiven, saj s svojim adutom privlačnosti Lazarja uspešno prepričuje v pohujšljiva dejanja. Kostumografija (Špela Ema Veble) je pri preobrazbah (ki jih je v tej predstavi veliko) nekoliko pomanjkljiva; Evico in Babico ločuje zgolj žabja maska, Lazarja in Lazarusa le prstan, Hudiča in Točaja pa tako majhni detajli, da ostanejo očem publike skoraj neopazni. Matevž Sluga, ki prav tako upodablja dva lika, lik Lazarja in svojega bogatega alter ega Lazarusa, to pri svoji igri uspešno nadomesti z vedenjsko razliko med njima: medtem ko je Lazar nesiguren, prestrašen in se ne želi odpovedati lastnemu spominu in temu, kdo je, je Lazarus upodobljen samozavestno, ošabno in brez zadržkov, saj nima vesti. Mirjam Korbar na drugi strani prikaže premalo nasprotja med karakteristikami Babice in Evice: nagnusnost Babice in fatalna privlačnost Evice namreč ponujata veliko večji razpon, kot ga vidimo. Glasba (Zvezdana Novaković), ki ponazarja Točajevo melanholičnost, se lepo prepleta z njegovimi mislimi, podre pa se pri prehodih, ki so glasbeno in scensko neučinkoviti in režijsko premalo utemeljeni, saj ne ponujajo dinamike, ki bi zgodbo stopnjevala in uspešno nakazovala prehajanja med liki. Postavljene so bile dobre zasnove, katerih potencial je ostal neizkoriščen in mogoče je razlog za to dejstvo, da režija celotne predstave daje bolj občutek hommagea Strniši in njegovemu delu, kot pa poudarek na interpretacijo teksta in njegove postavitve v današnji čas. 

Ob predstavi, ki raziskuje resnično nesrečnost, hrepenenje po spremembi in pogubljenost duše, bi gledalec pričakoval večje čustvene odzive, ki bi ga po koncu pustili razmišljajočega, saj so to vendar univerzalne človeške polemike, ki vsakodnevno »grizljajo« vsakega izmed nas, a žal vse ostane zavito v barjanski megli kot nekaj nedokončanega, brez celostnega vizualnega naboja in poglobljenosti kot take. Ironično, predstavi manjka nekoliko več »duše«. Ni ne na enem ne na drugem koncu brvi, obtiči v sredini, tako kot so liki zgodbe za večno obtičali v cikličnosti svojega obstoja. Prav je, da so ustvarjalci s predstavo pokazali spoštovanje avtorju in se mu poklonili, a ravno zaradi tako odlične tematike in ideje, ki je lahko aktualna v vsakem časovnem obdobju, bi si želela predstave, ki je bližje današnjemu človeku. Ob dramski predlogi, ki ponuja bogate dialoge, kjer komičnost sobiva z grenkim priokusom in dvoumnimi izjavami, ki silijo v razmišljanje, sama predstava takšnega učinka na žalost ne doseže. 

Uredila: Ana Nuša Kalanj
Lektura: Uršula Gačnik