YGRN: zgodba o Narcisu in Eho
V petek 6. decembra in soboto 7. decembra 2019 se je v ZPC-ju odvijal avtorski solo Martine Granić z naslovom YGRN: zgodba o Narcisu in Eho.
Koreografija / Izvedba: Martina Granić YGRN Glasba: Aldo Orlić Zolium Asistent za gib: Dan Boeru Tekst: Martina Granić Scenografija: Martina Granić Oblikovanje svetlobe: Marino Frankola Kostum: Martina Granić Dizajn plakata: Martina Granić Video: Marina Jukić Barva korekcija videa: Mario Mlakar PR Fotografija: Sara Pukanić Produkcija: Plesni kolektiv d_lc Sodelovanje: Zagrebački plesni centar
Martina Granić je svobodna umetnica, ki živi in deluje v Zagrebu. Na področju plesa je aktivna kot plesalka, plesna pedagoginja in koreografinja (članica združenja hrvaških samostojnih umetnikov HZSU), udejstvuje pa se tudi kot pisateljica, dramaturginja, oblikovalka in vizualna umetnica. Leta 2004 je zaključila magistrski študij na Ekonomski fakulteti v Zagrebu, 2013 pa še magistrski študij vizualnih komunikacij na zagrebški Fakulteti za arhitekturo. V letih 2009-2013 je kot grafična oblikovalka sodelovala z mnogimi hrvaškimi plesalci in plesnimi ansambli, prav tako pa je avtorica interaktivnega projekta / revije o plesnem performansu TASK (2011 –), namenjenem dokumentiranju in mapiranju koreografov, delujočih na Hrvaškem in v širši regiji.
Martinin avtorski solo z naslovom YGRN: zgodba o Narcisu in Eho je plesno-glasbeno raziskovanje delno resnične in delno namišljene avtoričine mladostniške identitete, poimenovane YGRN (Yung Grana – mlada Martina), ki jo je občinstvu v krajši, 20-minutni predstavi prvič demonstrirala že leta 2016. To namišljeno identiteto je sestavila iz fragmentov svojih preteklih predstav v kombinaciji s poudarjeno glasbeno podlago, letošnji performans pa je bolj raziskovalne narave in izhaja iz popolnoma novega koncepta. Navdih za povezavo med izvajalcem / igralcem in antično legendo je umetnica našla v knjigi Dubravke Crnojević-Carić z naslovom Gluma i identitet (2008), ki se ukvarja z (nestanovitno) pozicijo performerja v družbenem, profesionalnem ter intimnem okolju, pri čemer je glavnega pomena dejstvo, da identiteta ni nekaj enotnega in stabilnega, temveč gre za konstanto gibanje med različnimi, tudi med seboj nasprotujočimi se poli.
Umetnica se identifikacije z Narcisom loti na specifičen, kontemplativen način; izvorni motiv čednega Bojotijca, ki se ogleduje v tolmunu, predela in preusmeri na svoje notranje doživljanje. Težko govorimo o klasični vlogi zrcala; avtoričino nepremično strmljenje predse je zgolj izhodišče, katerega namen ni doseči zrcalnega učinka, temveč nesebično deliti notranje počutje z občinstvom. Emocije, ki jih zaznamo, niso tipične narcisoidne karakteristike brezbrižnosti in brezčustvenosti. Melanholično razpoloženje je seveda prisotno, vendar ne v negativnem, letargičnem smislu. Prikazana notranja zatopljenost (lahko bi rekli skorajšnja mesečnost) umetnice med performansom ne ustvarja pregrade med njo in publiko, temveč nas s kombinacijo gibov, osvetljave (Marino Frankola) in glasbene spremljave pripravi do tega, da se ji pri globokem transu tudi sami emotivno pridružimo.
V duhu zavračanja pojavnega sveta sceno na belem plesnem podu, zagrajenem s črnimi stenami in stropom, orisujejo prikladni mali črni vulkančki in deblo, kar bi lahko bil poskus artikulacije nezavednega, nejasnega prostora in časa. Tudi umetničino podobo lahko razumemo na več načinov; njen izgled (bleda polt, črni lasje, razdeljeni na sredini glave ter zvezani v tesen čop, črna trenerka z belimi detajli, beli, dolgi nohti, črne nogavice in prav tako črni baletni copati) jo jasno definira, a hkrati deluje kot nekakšna prapodoba melanholičnega umetniškega razpoloženja, na katerega v danem kontekstu vpliva atmosfera, v kateri se umetnica trenutno nahaja.
Lastnosti Narcisa so zastopane na več ravneh: poleg ambivalentnosti, androgenega videza umetnice, njene mirne lepote in pasivne, a osredotočene drže, začutimo izrazito senzualnost, s katero pa na duhovnem nivoju skozi stopnjevanje in pospeševanje dogajanja doseže občutek obredne povezanosti z gledalci. Če upoštevamo dejstvo, da je tragičnost Narcisa ravno v tem, da mora za vsako ceno izstopati iz povprečja, temu pa (hote ali nehote) vselej podreja tudi svoje videnje realnosti (kar lahko deluje predvsem v njegovo škodo), bi lahko rekli, da je takšen način izvedbe umetničina strategija za »popačenje« dejanske realnosti, da bi dosegla želeno stanje. Njena hkratna aktivnost in pasivnost v izvedbenem aktu spodbuja do neke mere aktivno sodelovanje pasivnega gledalca. Za razliko od Narcisove intimne odtujenosti in izoliranosti od sveta v tej predstavi ne gre za telesno ljubezen oz. zaljubljenost umetnice v samo sebe, temveč za nadčasni duhovni dialog med njenim notranjim svetom in zunanjim občestvom.
Ker se Narcis in njegov odsev nikoli ne bosta mogla združiti, ta nenehno doživlja izgubo in razočaranje. Odnos med Narcisem in Eho je zapleten; zaradi njegove zavrnitve telo nimfe umre in se spremeni v kamen, ostane pa samo njen glas, ki je obsojen na ponavljanje – odmev. Pa vendar, kljub neznosni bolečini, ki ji jo je mladenič zadal, za njim še vedno iskreno žaluje! V njenem čustvovanju je navzlic nastanku mita v obdobju antike neizogibno prisotna romantična samodestruktivnost, ki nimfo postopoma, a neizbežno vodi v pogubo. Umetnica ta dva mitološka lika medsebojno poveže ter v dobljeno kombinacijo vključi še sebe, lastni smisel za gib, glasbo ter omenjenemu prikroji vsesplošno identiteto predstave. Po njenem mnenju se v vsaki uprizoritveni umetnosti združita reprezentacija ega in destruktivnosti; performer je hkrati subjekt in objekt, igralec in opazovalec, fizično prisoten, a istočasno poglobljen vase, preizprašujoč vse, kar dela. Vsesplošna melanholija in tragičnost sta njegova vztrajna spremljevalca.
Gibanje v predstavi izhaja iz neoklasičnih baletnih potez (izvedenih s pomočjo svetovalca za gib, Dana Boeruja), za katere je značilna izrazita frontalnost, poudarek na samo formo in čistost, pri čemer ponavljajoče se kretnje in sekvence gibov izgledajo kot v trenutek ujete vizualne umetnine. Ta čistost in preciznost (četudi ne v tolikšni meri baletnih, temveč sodobnoplesnih) gibov ter svojevrstni konceptualni aktivizem v usklajeni glasbeni spremljavi je sicer v Martininih koreografijah pogosto prisoten; nazadnje smo ga lahko videli v predstavi High spirits (2018) pod njenim koreografskim podpisom ter v izvedbi dela plesalk DENF kolektiva: Filipe Bavčević, Josipe Štulić in Mie Zalukar in glasbeni podlogi Alda Orlića.
Plesalka se premika po celotnem prostoru, ki ji je na voljo (prikladno uporabi tudi frontalno steno), sprva počasneje, nato pa vse hitreje s stopnjevano menjavo smeri. Gledalcu sprememba dinamike omogoča, da se s rahlimi modifikacijami postopoma preobraža tudi njegovo notranje stanje. Četudi je umetničino gibanje, ki sledi, bolj zagnano in ihtavo, pri tem ne izgubi preciznosti in jasnosti kretenj ter melanholično sanjavega pogleda. V nekem trenutku se iz vzdrževanega kontakta s publiko preusmeri na samo sebe ter si na tleh začne ogledovati svojo podobo v gesti Narcisa, s čimer se neposredno naveže na mitološko zgodbo.
Kot v knjigi Gluma i identitet teorijo o nujnosti prevzemanja vlog (»role-taking«) povzema Dubravka Crnojević-Carić: posameznik v družbi pridobi identiteto preko zavzemanja določene pozicije oz. igranja določene vloge. Ker posameznik vidi drugega kot nosilca lastnih, subjektivnih perspektiv, se mora za spoznavanje samega sebe v to vlogo drugega tudi vživeti in znotraj nje poiskati svoje stališče, iz katerega pozorno opazuje samega sebe (2008: 183). Prehod iz ene vloge v drugo je v uprizoritvenih umetnostih samovoljno in zavestno dejanje (četudi deluje spontano), pri čemer performer svojo identiteto hočeš-nočeš razdeli na dva dela: na tistega, ki upodablja določen lik / karakter, ter na tistega, v katerem do neke mere ohrani samega sebe. Lahko bi rekli, da umetnica jasno sledi tem navodilom: zavzame odločno pozicijo, ki jo iz stališča občinstva poskuša podrobneje definirati. Preizpraševanje razvejanosti identitete, ki je v njenem opusu sicer pogosto prisotno, usmeri na zavestno poistovetenje z mitološkima likoma Narcisa in Eho, pri čemer je cilj izguba lastnega ega, a hkrati želi vseskozi ohraniti vsaj kanček svojega bistva. Razmislek o posledicah prepušča občinstvu.
