Vse se je začelo z golažem iz zajčkov
Premiera: 30.10.2019, Nova Pošta, Slovensko mladinsko gledališče
Avtorica: Varja Hrvatin
Režija: Eva Kokalj
Video: Peter Perunović
Igrajo: Katarina Stegnar, Lara Vouk, Tines Špik in Chouchou
Tehnična pomoč: Jan Pirnat
“Vedno so mi rekli, da sem vsega kriva. Da sem delužna. Da sem kriva, ker delam vse po svoje.”
Nova pošta je tokrat gostila premiero uprizoritve še enega frišnega, mladega dramskega besedila slovenske dramatičarke Varje Hrvatin z naslovom Vse se je začelo z golažem iz zajčkov. Navkljub nekaterim utrinkom uprizarjanja mlade dramatike v institucionalnih gledališčih je predstava tokrat nastala v produkciji društva KUD KRIK, dobrega prijatelja in podpornika mlade slovenske dramatike (in organizatorja nam ljubega Festivala Vzkrik). Nepodredljivost institucionalnim konvencijam pa se ne kaže le kot sveža dramska pisava Varje Hrvatin, temveč tudi skozi režijski koncept same uprizoritve Eve Kokalj, ki ji uspe avtobiografsko zgodbo prevesti v mil šepet, ki ga slišimo iz slušalk ušesa obiskovalcev uprizoritve.
Gledalci v tej predstavi nismo zgolj gledalci. Tokrat se nahajamo v poziciji obiskovalca, kot tudi sooblikovalca, ki se sam navigira skozi dramsko besedilo. Na predstavo je potrebno priti pripravljen. S seboj je potrebno prinesti telefon, na katerem je naložena aplikacija QR reader, in pa slušalke. Pravzaprav vse skupaj poteka tako, da hodimo po dvorani, kjer so razdeljene oštevilčene QR kode, ki nas pripeljejo do odlomkov zgodbe. Na voljo so trije izhodiščni prizori; odlomke lahko spremljamo v poljubnem vrstnem redu, sledimo oštevilčenosti, navodilom ali svoji intuiciji. S tem pa sodelujemo pri gradnji intimnega gledališkega doživetja oziroma sami sestavimo dramaturški lok.
Vizualnih iztočnic je v predstavi malo. Še tistih nekaj (ogledalo, peščena ura, zajček v kletki, golaž, videoprojekcije) pa so kot strateške točke porazdeljene po dvorani. Kriva.; je beseda, ki bolšči v nas izpred avtoričinih portretov. Občutek krivde, ki ga avtorica zaznava skozi subtilno čutenje vsakodnevnega sveta, se spremeni v mlinček, skozi katerega drobi malo bolj in malo manj travmatične avtobiografske situacije. Za svoja prepričanja, ki jih poskuša raztegniti na širšo družbeno situacijo, ne želi okriviti nikogar koli drugega, kot samo sebe. Svoja prepričanja ne želi postaviti v luč žrtve. In vendar šele skozi pravljične medigre predstave za trenutek uzremo njeno iskrenost šele, ko je pripravljena spregovoriti o prevzemanju odgovornosti in zavračanju odraščanja. Takrat občutek krivde končno transformira v nasprotje krivega – iskreno življenjsko izpoved mladega človeka.
Premiero besedila Vse se je začelo z golažem iz zajčkov lahko zaradi dramskemu besedilu skladnega režijskega posega režiserke Eve Kokalj označimo tudi kot inštalacijo – predstavo. Prodornost režijskega koncepta se kaže že na nivoju prejemanja informacij. Besedilo nam je šepetano naravnost v naša ušesa in razgrnitev teme ostaja med nami in avtorico. V nas išče zaupnike skozi šepet v naših ušesih. Navkljub temu, da se vsi ostali obiskovalci istočasno sprehajajo skozi polja krivde – izpoved krivde ostaja intimna; med posamičnim obiskovalcem in Varjo Hrvatin.
Navigiranje skozi besedilo zahteva minimalno participacijo obiskovalca. Ustvarjalcem pa je s to potezo uspelo ujeti tudi trenutek odgovornosti. Sami si gradimo prvo izkušnjo besedila Vse se je začelo z golažem iz zajčkov in na nas je, kakšna bo ta izkušnja. Šele ko sprejmemo ta kanček odgovornosti, se lahko spustimo v svet, ki nam ga nudi predstava. Če ne drugega, avtorica (in ustvarjalci) ne more biti kriva, če se izgubite med prizori in končate ob zajčevi kletki. In ni kriva, da golaž v dvorani tako zelo diši. Kot tudi ni kriva, da se ga nihče ne dotakne, navkljub povabilu.
