7. 3. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Vse OK

Režiser in koreograf: Matjaž Farič
Dramaturginja: Staša Prah
Scenograf: Marko Japelj
Kostumograf: Alan Hranitelj
Skladatelj: Damir Urban
Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel
Lektor: Arko
Asistentka kostumografa: Ana Janc
Asistentka režiserja (študijsko): Lara Ekar Grlj
Igralska zasedba: Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Tina Resman, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Maša Derganc, Valter Dragan
Datum premiere in ogleda: 16. 2. 2022, SNG Drama Ljubljana

16. februarja 2022 je v SNG Drami Ljubljana premiero doživela uprizoritev teksta Simone Hamer z naslovom Vse OK. Pod režijo se je podpisal Matjaž Farič, ki poleg režijskega opusa slovi tudi kot koreograf, njegovemu koreografskemu znanju primerna pa je bila tudi predstava, v kateri je poleg odličnega nabora stalne zasedbe (Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Maša Derganc in Valter Dragan) SNG Drame Ljubljana nastopila še perspektivna mlada igralka Tina Resman.

V dogajanje nas vpelje Tina Vrbnjak, ki se kot delavka Mihaela v Sobi pobega muči s komuniciranjem s svojim partnerjem; navkljub očitni neresničnosti te izjave mu večkrat zatrdi, da je »vse OK«. Že ob tem pristnem uvodu nam da uprizoritev vedeti, da je naslov relevanten v prav vsaki sferi našega življenja, pa naj bo to kratek pogovor z znancem, ki smo ga srečali na ulici in ki mu iz nekega čudnega družbenega vzgiba ne želimo zaupati, da »nismo OK«. Naj bo to pogovor z osebami, ki jim najbolj zaupamo in s katerimi vzdržujemo pristen in iskren odnos. Naj bo to tolaženje otroka, ki mu lahko vlijemo kanček upanja s floskulo, v katero v resnici ne verjame nihče več: »vse OK«.

Vse OK. Foto: Peter Uhan

Z Mihaelino kratko uvodno rahlo distopično pojavitvijo pa je zgodba že v polnem razmahu; dogajanje poteka na dveh poljih lokacijsko sicer povezanega prostora: ista stavba povezuje vdovca Francija (Dragan), ki vztrajno teži prijetni in modri čistilki Lili (Derganc) ter skupino sodelavcev na teambuildingu v Sobi pobega. S preskakovanjem med prizori, ki ga omogoča izredna pretočnost prostora, za kar gre zahvala tako odlično oblikovani scenografiji (Marko Japelj) kot sami koreografiji, ki jo je za igralce verjetno oblikoval režiser, se dinamika obeh zgodb prepleta v stičnih trenutkih in po potrebi sproži nekaj tenzije ali pa na rahlo komičen način sprosti sicer stresno situacijo. Tako lahko v splošnem opazujemo sodelavce neke poslovne sfere, med katerimi so odnosi jasno nakazani, njihovi karakterji strogo, a sveže različni, vsem pa je skupno to, da si pravzaprav nihče ne želi preživljati petkovega večera s službenimi obveznostmi za vratom. 

Njihovo spopadanje z lastno zateženostjo se kaže na zelo različne načine: administratorka Tanja (Cerar) srednjih let ne skriva svoje nejevolje nad dogajanjem, nova sodelavka Rebeka (Resman) se predvsem želi počutiti vključeno in pripadati, za kar se bori z ugajanjem vsem, najuspešnejši prodajalec Leon (Cijan Garlatti) se humoristično predaja lastni eksistencialni krizi, apatični Aljaž izgublja vso smotrno hierarhijo lastnih prioritet zelo flegmatično, šef in solastnik podjetja Gregor (Janežič) pa je poln energije, adrenalina, zagona, predvsem pa nebuloz, ki so tako vpete v naš avditivni prostor, da jim resnično ne dajemo nič več teže – »No pain, no gain.«, »Business as usual.«, »Come on, people, let’s go!«, »Fake it ‘till you make it.«, »Less talk, more work!« ipd. Tudi njegova oblačila (Alan Hranitelj) dajejo vtis poslovnega človeka, ki se nikoli ne ustavi; usnjena jakna in preprosta črna majica z v-ovratnikom ter hlače malo višje kakovosti, ki jih dopolnjujejo rdeče superge, popolnoma ustrezajo karakternim potezam Janežičevega lika. Tako je tudi s preostalimi kostumi – zastavljeni so nazorno, realistično, skoraj humorno, like pa dopolnjujejo in, kar je všečno, ne karikirajo. Na tej točki je treba omeniti gibalno spretnost večine igralske zasedbe, kar ob fizično napornejši predstavi in že omenjeni gledališki koreografiji vsekakor ni lahko delo. Z ogromno tranzicijami, ki so dobro prostorsko nastavljene (polnijo prostor in poustvarjajo dinamiko) in solidno izvedene, so igralci bojda prehodili tudi nekaj kilometrov na ponovitev. A s konstantnim spreminjanjem notranje forme prostora se je moral vsak posameznik na odru skozi vso predstavo zavedati teles svojih igralcev, kar je sposobnost hitre in ustrezne reakcije na soigralce le še okrepilo. Odlično poznavanje svojega in drugih likov (saj so se vsi igralci tudi telesno izredno prilagodili osebnosti in temperamentu svojega lika v telesnem smislu) se je tako preslikalo iz umskega še v fizično.

Vse OK. Foto: Peter Uhan

V vseh nesrečnih življenjih likov v Sobi pobega pa je opaziti neiskrenost, potvarjanje lastnih karakternih poV nesrečnih življenjih vseh likov v Sobi pobega pa je opaziti neiskrenost, potvarjanje lastnih karakternih potez za dosego družbeno simuliranih ciljev: za napredovanje v službi, za občutek pripadnosti, za lažje shajanje v delovnem okolju … Na področju (iz)gradnje lika pa sta v ospredje prišla talentiranost in poglobljeno razumevanje igre vseh igralcev. Z navadno pomanjkljivo ali sploh neobstoječo gradnjo lika v telesni sferi je tu telo igralcev prišlo do izraza verjetno tako zaradi samoiniciativnosti dobro in ustrezno izbranega ansambla kot tudi režije, ki nosi močno dodano vrednost razumevanja giba. Liki so svoji občasni karikiranosti navkljub (ki je bila primerna za komične oddihe in lažji prikaz bistva uprizoritve) na odru lahko delovali pristno in realno, kar bi bilo težje dosegljivo, če bi igralci svoje like dodelali le umsko. Tako je kljub izredno dinamičnemu in (pre)polnemu odru prišel do izraza prav vsak lik, večinoma z monologom, s katerim je za hip podrl četrto sceno; osredotočenost in sodelovanje igralcev sta bila tako blesteča.

Dramaturško, režijsko in igralsko močni predstavi je bila v pomoč tudi svetloba (Borut Bučinel), ki prizorov ni le krepila, temveč je podajala tudi razločevalne smernice dogajanja. Prej omenjeni zgodbi sodelavcev se je po delih pridružila tudi zgodba odnosa med čistilko in vdovcem, ki po vsebini ni prav nič zaostajala za energijsko polno fabulo, je pa podala še eno dimenzijo nepristnosti oz. vsaj neasertivnosti. Prvi nivo dogajanja obravnava zanemarjanje (družinskih ali romantičnih) odnosov, tlačenje »zasebnih« skrbi, prikazovanje imidža, ki je neskladno z osebo samo, in celo spolno zlorabo ter molk; kaj vse človek tlači, da navzven deluje, kot bi bilo »vse OK«. Drugi nivo dogajanja temu malce oporeka, saj se sluzasto stopnjevano prestopanje meja intime in dobrega okusa (recimo temu) sosedskih odnosov s strani čistilke Lili ne obravnava kot »OK«. Po nekaj poskusih tlačenja neprijetnosti se lik Barbare Cerar upre obravnavani mentaliteti, odlično izpeljano stopnjevanje obeh likov pa gre ponovno pripisati odlični igri. Sicer je v manjši meri prisoten še tretji nivo dogajanja, ki se pojavi v drugi polovici uprizoritve: tj. zgodba časomerca (Tabaković), o katerem govori naloga iz Sobe pobega. Simbolika časomerca in odtekanje časa, ki ga čutijo sodelavci v igri, je jasna, prikazana kot posnetek na zadnji steni odra. Tu je, da nakaže stresnost dane situacije, hkrati pa se zaradi nasploh napolnjenega dogajanja kasneje pomakne v ozadje.

Vse OK. Foto: Peter Uhan

Uprizoritev sama je izredno trdna – nastavlja nam ogledalo, sprosti in ponovno zakrkne gledalce, pristnost življenja nepristnosti je izvedena prepričljivo. Ker pa je predstava kratka, ostaja edino nerazumljivo dejanje ustvarjalcev izpuščanje nekaterih delov uprizoritvenega besedila. Na trenutke so tako prehodi med prizori malo trše zastavljeni, kot bi lahko bili, publika pa bi, sem prepričana, z veseljem v dvorani ostala še malce dlje, če bi se lahko z določenimi aspekti pripovedi tako bolje spoznala. Vsekakor pa predstava prepriča na vseh nivojih, prinaša pa še kako potrebno svežino koreografske režije in je tako absolutno vredna ogleda.

Lektorirala: Uršula Gačnik

                                                                                     
Vse OK. Foto: Peter Uhan