Vse kar se je že zgodilo
Koncept, koreografija, izvedba, scena: Vita Osojnik Avtorska glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje luči: Urška Vohar Kostum: Tina Pavlin Kreativna produkcija: Katja Somrak Tehnična pomoč: Janko Oven, Kristina Kokalj, Aljaž Zaletel Produkcija: Plesni Teater Ljubljana Posebna zahvala: Prešernovo gledališče Kranj Datum in kraj premiere: 11. 11. 2022, PTL Datum in kraj ogleda: 12. 11. 2022, PTL
Plesni teater Ljubljana je po nekaj letih zatišja ponovno gostil plesalko, koreografinjo, plesno pedagoginjo in ulično umetnico Vito Osojnik, ki je predstavila avtorski plesni solo z naslovom Vse kar se je že zgodilo. Bojda prvi del trilogije je v gledališkem listu osmislila zgolj s pesmijo O izgubljeni deklici avtorice Elene Ferrante: »Noč za nočjo sem tavala okrog in se / prepoznavala v ideji o vsesplošnem razkroju, ki / pa v sebi že nosi seme nove ureditve sveta.«
Začenši s prihodom v skoraj popolnoma neosvetljen prostor vstopi plesalka, ki se z lučjo na glavi in dvema dodatnima lučema na rokah suvereno sprehodi v prav tako skoraj popolnoma prazen prostor. Ob vratih ga polnijo le osnovni scenski gradniki prostora: množica opekam podobnih kosov v sivkastih odtenkih. Osnovni, a ključni za razumevanje celotne domala osebnoizpovedne uprizoritve, služijo kot vizualni prikaz plesalkinega razmišljanja in kratkomalo življenjske poti. Sprva se polaganja oziroma prestavljanja elementov loti z ostrimi gibi, daje nam občutek malone surovosti, ko jih položi na tla, in tako očitno osmisli opekam vzporedne aspekte lastnega življenja. Ogrodje slednjega si je namreč postavila ravno z njimi.
A ker se življenjski načrti nemalokrat predrugačijo zaradi takih in drugačnih okoliščin, na kar nakazujejo podolgovate pravokotne stropne luči (Urška Vohar), ki se progresivno prižigajo in poleg glasbe (Matevž Kolenc) složno odpirajo pot za razvoj toka prizorov, se zgodba prelaganja t. i. opek ponovi. Ugotovimo, da bo to verjetno ponavljajoča se komponenta predstave, a vseeno prihaja do variacij, ne le v razporeditvi opek, temveč tudi v samem preciznem gibu ustvarjalke; ta se z vertikalnega stališča in ostrine skozi prizore počasi modificira v čedalje nežnejšo, če ne celo krotko horizontalo. Na tej točki je ključno razumevanje sodejavnika luči in giba – v čisti temi na začetku so gibi prepričani, torej tedaj, ko je (življenjska) situacija dobesedno nejasna, z razblinjanjem teme pa se prepričanost giba samega sprevrže v njegovo nasprotje.
Po nekaj ponovitvah podobnih scenskih oblik se končno prikaže z višav (natančno usmerjenih stropnih žarometov) začrtana pot, ki se zdi očitna [izbira], da se Osojnik te poti oprime in jo opremi z gosto tlakovano potjo. Ta je naložena z ničemer drugim kot opekami. Olajšanje, ki sploh ni več tako naivno kot ob pričetku, je očitno. Ko pa koreografinja na to pot dejansko stopi, se zdi hoja po njej čedalje bolj obremenjujoča; z ustavljanji, pomiritvenimi obredi in neko napol odločnostjo nam namigne, da je morda tlakovala zelo močno ter težko pot samodestrukcije in celo skoraj prispela na konec te poti. Kar se je sprva zdelo kot dobra odločitev in nedvoumna smernica, se je izkazalo za še eno izmed slepih [življenjskih] ulic.
Rešitev za avtorico se pojavi s prvotnim nekonvencionalnim postavljanjem opek v preproste, a estetske kipaste forme, ki morda nakazujejo na umiritev in popolno spremembo razmisleka o teh opekah, za katere smo že dejali, da ponazarjajo aspekte življenja, hkrati pa ne bi bilo napačno, če bi si to razložili kot »včasih se ti v življenju pač nabere« floskulo, ki pa je tu relevantna. Z ne popolnoma razložljivimi simboli se torej vsekakor spremeni perspektiva, kar Osojnik omogoči, da po neprvem brcanju teh opek in pošiljanju vsega sajvemokam, dejansko sama sebi postavi meje. Na začetku so te medle, zgolj naznanilo drugačnega osmišljanja sebe, kmalu pa se vzpostavi tisti pravi zid, ki deluje kot obrambni mehanizem v najtežjih, najbolj izgubljenih trenutkih.
Znotraj teh zidov Osojnik končno začuti dejansko željo in vizijo spremembe – opustitve vsega do sedaj znanega –, ki bi jo tako krvavo potrebovala, če bi želela kdaj prenehati z (občasno dobesednim) zanašanjem na opeke. To ponazori z (iz opek) oblikovano puščico, ki jo razbremeni do te mere, da se lahko ponovno odpre plesu, koreografiji, ni važno – v glavnem gibu! Po skoraj uri dolgem opazovanju njene stilizacije naravnih gibanj, kot je npr. hoja, smo torej priča sodobnoplesnemu scoru, ki, če nam je Osojnik poznana, je očitno obarvan z njenim gibalnim slovarjem in posledično slogom – tranzicijskim, jasnim.
A seveda: ko že menimo, da smo vzpostavili nekaj res nerušljivega, smiselnega, ustreznega, po nas udari – po vseh odtenkih opek – nekaj drugega. Naj na tej točki bralcu dopustim vsaj neko mero presenečenja ob ogledu predstave, vendar pa vseeno omenim, da je zaključek tako pravočasen kot dovršen, kar se tiče usklajenosti vseh soustvarjalcev in odrezanosti, ki gledalce pusti v taistem šoku, ki ob takih spremembah pritiče življenju.
Že omenjen razvoj luči je zastavljen kot pomemben element celotne uprizoritve, kar je ob taki okrnjeni odrski postavitvi dobrodošlo in bi lahko deloval kot popolnoma samostojen del stvaritve. Zgodbo pelje naprej in jo osmišlja, istočasno pa deluje kot povezovalni člen posameznih delov. Kaj podobnega bi morda lahko rekli za glasbo, ki prav tako vleče vzporednico z emocijami, ki se verjetno odvijajo v plesalki ob tej vsebini in vsebinskih spremembah, na žalost pa je njena neprecizna umestitev in nespretna vpeljava, ki nas občasno neprijetno preseneti, tudi to, kar ruši sicer precejšen potencial in »uteho«, ki ju nosi. Predstava, ki torej sprva daje občutek, da bo le repetitivna in nepristen »razmislek o sodobni družbi«, se izkaže za nekaj popolnoma drugega, ergo za čustveno nabito, osebno, blizu intime (vendar brez odvečne patetike) pripovedovano močno zgodbo, kakršno ne le v plesnih, temveč tudi v dramskih uprizoritvah le redko doživimo.
Uredila: Ana Nuša Kalanj
Lektorirala: Uršula Gačnik
