18. 10. 2021 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc (1998) je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples, izobraževanje pa je nadaljevala na Fakulteti za matematiko in fiziko in na Filozofski fakulteti. Trenutno deluje tudi na Radiu Študent, platformi SEEstage in v Magical Serpentes Theatre.

Vse je v redu

Soavtorica, režiserka in koreografinja: Nataša Živković 
Avtorici idejne zasnove in svetovalki: Tea Hvala, Teja Reba
Soavtorica ter umetniška, pedagoška in dramaturška svetovalka: Sara Šabec
Igralke in igralci, soavtorice in soavtorji: Pika Kovač, Sinja Smokvina,
Dominik Križ, Tara Klemenčič Belšak, Petja Golec Horvat, Laura Penšek
Kozmelj, Žak Može, Ela Romih, Neža Ana Goričar, Filip Perpar, Špela Čekada
Umetniško-pedagoški svetovalec: Benjamin Zajc
Scenografinja: Urša Vidic
Svetlobno oblikovanje: Urška Vohar
Glasba: Lovekovski (Neža Dobrovoljc, Niki Lapovski)
Avtorici pesmi: Sinja Smokvina (Spizdi ), Pika Kovač (Ko ko koma)
Videasti: Filip Jembrih, Veronika Francesca Štefančič, Ivana Vogrinc Vidali
Lektorica: Klasja Kovačič
Fotografinji: Nada Žgank, Ela Romih
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Mitja Vasič, Emil Koprivc
Lučni vodja: Niko Štabuc
Scenski tehnik: Stanko Božanić
Producentki: Alja Cerar Mihajlović, Eva Prodan
Koprodukcija: Lutkovno gledališče Ljubljana in Mesto žensk
Datum premiere: 9. 10. 2021, Lutkovno gledališče Ljubljana
Datum ogleda: 10. 10. 2021, Lutkovno gledališče Ljubljana

V Lutkovnem gledališču Ljubljana se je v sklopu Gledališkega laboratorija kot četrta v nizu dijaških predstav odvila Vse je v redu, ki se je predstavila v programu 27. Festivala Mesto žensk. Enajst mladih igralcev in igralk je v devetih mesecih pod vodstvom režiserke in koreografinje Nataše Živković ter idejnih vodij Tee Hvala in Teje Reba uspelo ustvariti reprezentativen prikaz njihovega doživljanja, dojemanja in osmišljanja srednje šole. S plesno–dramskim odrskim dogajanjem so takó publiko povedli v aktualno vprašanje aktualne formalne in neformalne šolske politike. 

Z ozirom na smiselnost in efektivnost šolanja na daljavo so pričeli s humornim prizorom tipičnega začetka šolske ure, ki poteka po Zoomu. Od nepripravljenosti demotiviranih dijakov do težav z internetno povezavo (ki se zadnji dve leti kar smatra za nujno in obvezno podlago kakršnegakoli dela) in profesoričinega obupa nad dano situacijo do časovne potratnosti dela na daljavo, ki se občasno zdi zgolj samemu sebi namen. Obremenjujoča rigidnost izobraževalnega sistema je z epidemijsko krizo očitno postala dovolj opazna in utesnjujoča, da je zaznamovala šolajoče generacije, ki se, kot je bilo nakazano na odru, čutijo še bolj izgubljene in brez smisla kot tiste, ki so v šolskih klopeh sedele pred pričetkom korona krize.

Vse je v redu. Foto: Nada Žgank

Navkljub jasno določenim šolskim avtoritetam, pravilom in vrednotam, ki zadevajo vsakega dijaka in dijaško skupnost samo, je mišljenje igralcev prežeto z mislijo na negotovo prihodnost. Zaznati je bilo tudi smotrne subtilne očitke, češ, kako se lahko denimo karierna in družbeno-politična situacija tako hitro spreminjata, kurikulum pa ostaja enak. S precej hlastno (glede na generalni nivo in sposobnosti dijakov) gledljivo in militantno natančno koreografijo so se odrska telesa nekemu sistemu hkrati podrejala (z izredno pravilno držo telesa, enakomerno razporejenimi stoli, časovno natančnostjo itn.), hkrati pa se mu po svojih močeh upirala (žvečenje čigumijev, ki jih nato nalepijo pod stol, skoraj agresivna energetičnost teles). Ta rdeča nit je bila skoraj vseskozi prisotna v predstavi, ki je bila sicer sestavljena bolj iz nekih samostojnih, strogo vsebinsko gledano nepovezanih prizorov, ki pa so bili bodisi popolnoma skupinski (dogajanje na odru je bilo igralsko složno in enakomerno razporejeno med dijaki) bodisi so se osredotočili na mišljenje ali težave zgolj enega ali dveh igralcev. Segmentaciji navkljub predstava stoji kot celota, ples oziroma gib in govor pa se alternirajoče pojavljata v praktično enakem deležu. Naravnost teh izmenjujočih se elementov pa ustrezno poudarja kostumografija, ki vsakemu posamezniku omogoča dodano osebno noto – igralci so oblečeni, kot bi bili oblečeni tudi v vsakdanjem okolju, šoli. Šolsko okolje pa je poustvarjeno še s tipičnimi šolskimi stoli, ki imajo različno obarvana ogrodja in nakazujejo na neproblematičnost dijakov (ko ti »ubogajo« in se usklajeno gibajo, so stoli urejeni) ali na bolj anarhistično izgubljenost igralcev (stoli so nametani, njihova namembnost se oddalji od namembnosti sedenja na njih).

Vse je v redu. Foto: Nada Žgank

Poleg nekega neosebnega reda ali vsaj pričakovanja slednjega pa so se dijaki ozrli še na večno aktualen problem neformalnih odnosov med njimi samimi (in na posledice, ki jih med takim odraščanjem spremljajo in celo definirajo; lahko za precej dlje časa, kot si mislimo). To prikažejo v prizoru, kjer se razred z zmerjanjem in drugačnim verbalnim napadanjem spravi na sošolko, ki zaradi nekega svojega aspekta ni ustrezala standardom sošolcev. V taistem delu predstave pride celo do fizičnega nasilja, ki ga je napadena uprizorila izredno ustrezno: njeni padci so bili videti karseda pristni, ohranjali pa so določeno plesno estetiko tekočega in spiralnega giba. Nasploh je bil gib igralcev izjemno zadovoljiv, premiki so bili premišljeni in izvedeno s primerno mero prezence, pri tem pa sta izstopali dve plesalki, ki sta že tako čisto strukturirane koreografije ponesli na še višji nivo.

Kot dodatno bremenitev v teh senzibilnih in (za razvoj) pomembnih letih, ki se dogaja v šolah, so nastopajoči izpostavili formalno-neformalni odnos s profesorji in drugimi strokovnimi delavci. Ti v službo večkrat prinesejo vzdušje, voljo in (svoje osebne) težave, ki posledično vplivajo na cel razred, na koncu pa še na individualnega dijaka ali dijakinjo. S precej briljantno sekvenco skoraj klasičnih izjav profesorjev so se igralci ponovno duhovito spomnili na ta vidik šolanja, a bilo je jasno, da je včasih bolj kot šala to lahko vzeto kot (osebna/osebnostna) kritika, ki se z repeticijami profesorskih izjav le še potencira. Ena izmed teh cvetk je denimo: »Življenje ni potica.« Izjava, ki nosi pomen, jasen prav vsem prisotnim na odru. Vsak izmed njih prevprašuje smiselnost (takega načina) šolanja, prevprašuje smiselnost izbire karierne poti, če si jo sploh upajo začrtati. Ustvarjalci opažajo, da so se nehali čuditi, temveč le še polnijo glave z informacijami, od katerih so nekatere zanimive in relevantne, večina pa je je globoko brezveznih. Eksistencialna kriza, večinoma usmerjena v misli na prihodnost, se je zarisala globoko v možgane šolajočih, razmišljujočih in kreativnih najstnikov. Z večjo negotovostjo kot kadarkoli prej pa šola (in mi!) pričakujemo od mladih, da bodo delovali v sistemu ali ga celo rešili, sistemu, ki so ga prejšnje generacije bodisi izkoristile, pozabile, ohranile enakega tako dolgo, da je izgubil vso svojo namembnost. Pričakovanja do mladih, ki jih zastavlja družba, so ogromna, še večja pa so tista, ki si jih zastavljajo sami. Kaj sploh lahko storijo pod tolikšnim pritiskom?

Ja, s svojo energičnostjo, različnimi zanimanji, čudovito odprtim in razmišljujočim pogledom na svet so nam ustvarjalci predstave Vse je v redu uspeli ponuditi vprašanja, očaranost in smeh. Z odlično režijo, v kateri je opazen tudi vrhunski smisel za koreografijo in ustreznost giba, je vsak izmed igralcev uspel dodati svojo osebno noto predstavi, ki se zdi dijaška zgolj zaradi tematike. Ravno prav dinamično strukturo pa vseskozi barvajo bistri in inovativni prebliski, včasih zgolj v obliki izjav, pogosto pa z vehementnimi dejanji, ki le še podkrepijo sporočilnost in vprašanja te uprizoritve.

Vse je v redu. Foto: Nada Žgank