8. 6. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Vročina

Režija: Žiga Divjak 
Dramaturgija: Goran Injac
Scenografija: Igor Vasiljev
Kostumografija: Tina Pavlović
Glasba in oblikovanje zvoka: Blaž Gracar
Strokovni sodelavec: Andreas Malm
Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna
Oblikovanje svetlobe: David Orešič
Režiser videoprenosa: Vid Hajnšek
Prevod v nemščino: Martin Thomas Pesl
Prevod slovenskih in bosanskih odlomkov v angleščino: Barbara Skubic
Prevod v slovenščino: Tina Malič
Lektorica (angleščina): Aleksandra Žerjav
Lektorica (slovenščina): Mateja Dermelj
Vodja predstave: Gašper Tesner
Izvršna producentka: Tina Dobnik
Besedilo: Žiga Divjak in igralci
Igra: Damir Avdić, Mina Palada, Draga Potočnjak, Lina Akif, Vito Weis, Gregor Zorc
Datum premiere: 12. oktober 2021, SMG
Datum ogleda: 19. maj 2022, SMG

Slovensko mladinsko gledališče je na velikem odru z okrnjenim številom sedišč uprizorilo predstavo Vročina, ki jo je režiral Žiga Divjak. Aktualne tematike okoljevarstva in podnebne krize se je z igralci in igralkami (Damir Avdić, Mina Palada, Draga Potočnjak, Lina Akif, Vito Weis, Gregor Zorc) lotil nepopustljivo in neusmiljeno.

Oder, na katerem so bili v krogu postavljeni stoli za publiko, je bil izoliran od preostalega dela performativnega prostora z zavesami iz plastike ali njej podobnega materiala. Tla je pokrivala umetna trava, iz katere so na sredini kroga kukale visoke umetne rože. Scenografija (Igor Vasiljev) je dala prvi vpogled v to, kako bi lahko bila videti narava, če okoljske krize ne pričnemo jemati resno. Šest performerjev, posedenih med publiko, je in medias res pričelo z dejstvi o spremembah, ki jih je prinesla, jih prinaša ali pa jih še bo prinesla podnebna kriza. Jasno, glasno in brez odstopanj so se igrali s skupinskimi ali individualnimi strukturami izrečenega, repeticijami in alternacijami. Določene bolj zapomnljive repeticije (npr. “Production with no reduction.”) so že v prvi tretjini uprizoritve odmevale v ušesih publike, kar je bil verjetno namen ustvarjalcev, a so malce presegli mejo z mnoštvom izjav in ponovitev. To je bil tudi najbolj pasivni del predstave, igralci in igralke pa so delovali kot enotna, skoraj amebična skupina, saj se v tem delu uprizoritve še niso mnenjsko razhajali.

Vročina. Foto: Matej Povše

V nadaljevanju je že prihajalo do razhajanj v mnenjih ali vedênju njihovih likov in ta poživitev uprizoritvenega toka je bila izredno dobrodošla. Liki so ohranjali primarni kritični pristop do velikih korporacij in neukrepanja državnih vlad ali večjih vladnih tvorb, a so se njihove vizije in aktivnost/pasivnost razlikovale, saj so odraščali v različnih okoljih. Lina Akif se je tako osredotočala na skovanke angleških besed, povezanih z okoljsko krizo in občutij, ki ob njej prevevajo mlajše generacije. S tem je dobro izpostavljala občutek nemoči in skrbi, ki pestijo mlajše, saj v kratkem obdobju svojega življenja niso oni tisti, ki so začeli ali signifikantno potencirali klimatsko krizo. Pripadnica starejše generacije Draga Potočnjak je Akifinim trditvam nekako oporekala z argumentom, da so starejši le želeli ustvariti boljši dom za svoje potomce. Med predstavo je bilo večkrat poudarjeno, da so se okoliščine življenja na Zemlji spremenile med eno generacijo, povprečnega trajanja enega človeškega življenja, Vročina pa s predstavitvijo obeh generacijskih pogledov na situacijo ostaja objektivna in prepušča mnenje gledalcu.

Vročina.Foto: Matej Povše

Z več individualnimi pogledi igralcev in igralk (oziroma morda bolj njihovih likov) se ustvari kolektivna, a vseeno mnenjsko raznolika zavest o ukrepanju. Od opozarjanja igralcev v ansambelskih trenutkih, do performativno-aktivističnih momentov Zorca in mrtve ribe, pa prek Weisovega močno aktivističnega in zagretega interaktivnega trenutka s publiko se predstava giba po mnogih faktualnih razsežnostih in čutenju krize – tako v fizičnem kot mentalnem smislu. Z izredno močno, skoraj pretresljivo scenografijo in neinvazivno režijo (kar bi lahko pripisali temu, da je besedilo med drugimi ustvaril tudi režiser) se uprizoritev razživi, kar pa ji omogoča igralska zasedba, ki je morda močnejša celo, ko so igralci v nesinhronem prizoru. Tudi dramaturgija (Goran Injac), ki je nihajoče zastavljena, kar se intenzitete dogajanja tiče, uspešno preplete med seboj raznolike prizore in ideje ustvarjalcev. Na trenutke rahlo namerno moteča luč in že omenjeno prekomerno ponavljanje določenih delov besedila sta edino, kar do neke mere uniči distopično očiščevalno-izobraževalno in k razmisleku spodbujajočo uprizoritev, a temu navkljub sta tematika in uprizoritev sama presunljivi.

Lektura: Uršula Gačnik

Vročina.Foto: Clara Wildberger