2. oktober, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Vibra 2019

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Razvezane zgodbe
Ustvarjanje, koreografija in ples: Clara Furey in Peter Jasko
Skladatelj: Tomas Furey
Lučno oblikovanje: Alexandre Pilon-Guay
Umetniško svetovanje: Catherine Gaudet
Tehnični direktor: Karine Gauthier
Asistenta vaj: Samuel Lefeuvre in Jamie Wright
Konzultacije: Benoît Lachambre in Francis Ducharme
Izvršna produkcija: Par B.L.Eux
S pomočjo: Canada Council for the Arts du Canada, Conseil des arts et des lettres du Québec

Incognito
Koreografija: Lali Auguadé
Ples: Lali Ayguadé, Lisard Tranis
Glasba: Bachar Mar Khalifé

Od 26. do 31. avgusta 2019 je v Ljubljani potekal plesni festival Vibra, na katerem se odvijajo delavnice sodobnega plesa, sodobnega baleta in baleta, predstave ter predavanja. Na festivalskem večeru že 7. edicije festivala sta se 28. avgusta v Plesnem teatru Ljubljana odvili 2 plesni predstavi z naslovoma Incognito ter Razvezane zgodbe (Izginula moč običajne vladavine). Ker sta potekali zaporedoma, je bil razmislek o primerjavi med njima neizbežen, celo zanimiv, saj je bilo navkljub različnima konceptoma opaziti kar nekaj stičnih točk.

Izrazito plesna dueta dogajanje na odru odrazita v dveh popolnoma drugačnih sferah; medtem ko se v Razvezanih zgodbah plesalca poigravata s pripovednostjo in na trenutke sicer precej abstraktno narativnostjo giba in prostora, se Incognito s tekočim gibanjem v publiko zasidra na liričen način. Seveda izraz teh dveh nasprotij – pripovednosti in izpovednosti – ni absoluten.

Epika Razvezanih zgodb se namreč najlepše odraža v sami formi predstave; publiki se zdi, da telesi na odru zgolj pripovedujeta o nekih davnih dogodkih, ki so se sicer primerili njima, a se ju zdaj ne dotikajo več na oseben način, zdi se, da ju vodi nek napol pozabljen stimulus, kot da ne bi vedeli, kaj točno ju vodi. Abstraktno pripoved brez jasnega začetka ali konca vodita z neko distanco, tudi njuno gibanje ni energetično, telesi se kljub fizični prisotnosti na odru zdita neprisotni. To enakomerno vegetiranje pa občasno preseka ekspresiven, liričen in sicer estetski, a grotesken gib Petra Jaska. Z natančnim, a grotesknim premikanjem po odru v gledalcu na trenutke včasih celo zaseje strah, saj se zazdi, da plesalčevo telo išče izključno nenaravne možnosti premika, čemur pa ne zmoremo pripisati pravega razloga. Temu popolnoma kontrastno pa je gibanje Clare Furey, saj se na odru giblje umirjeno, lahno, a vseeno občasno brez nekega pravega smisla ali cilja, kar se zdi skupno obema izvajalcema.

Usklajenost pa je opaziti tudi pri drugem duetu, torej pri koreografinji in plesalki Lali Ayguadé ter pri plesalcu Lisardu Tranisu v predstavi Incognito, le da ta par odru dodaja izpovedno noto. Z mehkobo in neverjetno eleganco plesalca raziskujeta zmožnosti lastnega in partnerjevega telesa, iščeta nove gibalne rešitve in ustvarjata nove vzorce. Ker vse to počenjata med fizičnim kontaktom lastnih teles in izredno nežnostjo, se gledalcu gib kar naenkrat zazdi čuten, ne nujno romantičen, temveč zgolj izrazen. Zaradi preciznosti njunega potovanja po prostoru je v veliki meri zaznavno razmišljujoče telo, torej telo, ki je dovolj izkušeno in priučeno mnogih vzorcev ter mehanizmov gibanja. To je tudi razlog, da se plesalca lahko lahkotno igrata s spremembami dinamike, ki sicer v dobršni meri sledijo toku glasbe – a ne v celoti, kar daje gibu svobodo. Izvajalca pa se ne osredotočata zgolj na omenjene komponente, temveč raziskujeta tudi odnosnost njunih teles: kdaj in na kakšen način lahko telo izkaže dominanco in kako ter kdaj naj se drugo telo na to odzove. Z alterniranjem vlog, ki poteka skozi celotno uprizoritev, še pridajata dinamiko predstavi.

Vibra: Razvezane zgodbe
Vibra: Razvezane zgodbe

V malo manj dinamičnih Razvezanih zgodbah pa je prav tako prisotno prevpraševanje o odnosu med telesoma, le da ne govorimo o dominanci oziroma submisivnosti v identični obliki, temveč opazujemo njuno (so)delovanje. Že na začetku uprizoritve na tleh opazimo nekakšen nesklenjen, a z lepilnim trakom strogo zamejen izbočen lik, kjer v njegovih mejah plesalca stagnirata. Prvi, ki s telesom poseže izven okvirja lika – je plesalec, kmalu za njim pa se nesvobodi upre tudi plesalka. Na začetku je tako položaj odločnejšega bitja jasen, a med trajanjem predstave se vloge počasi (a z gotovostjo) zamenjajo, kar postane opazno šele ob plesalkinem risanju z ogljem. V nekem trenutku, med katerim se plesalec ponovno prepušča nenaravnemu gibanju, ona na lepilni trak zarisuje temno in debelo črto, kar bi lahko pomenilo, da se opominja, da sta s plesalcem razširila prej še kako drobno t.i. cono udobja, saj je ob pričetku gib potekal zgolj znotraj začrtanega lika. Z risanjem črte nakaže, da sta s plesalcem skupno presegla prejšnjo zamejitev ter da sta s sodelovanjem zaobšla določene negotovosti, ki so ju prej pehale v manjšo cono udobja.

Gibalno in konceptualno tako različni predstavi v tem primeru nakažeta nekaj stičišč ali vsaj vzporednic, sprašujeta se namreč o odnosu med dvema človekoma, le da Razvezane zgodbe to prikazujejo na bolj psihični, dočim Incognito to uprizarja na fizični ravni, še vedno pa lahko opazimo ogromne prepade med določenimi aspekti obeh predstav, saj je očitna že razlika med estetikama gibanja. 

                                             
Vibra 2019
Vibra: Incognito
Vibra: Razvezane zgodbe