Večja od vseh
Premiera: 14. februar 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Avtor: Rok Vilčnik – rokgre Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Marinka Poštrak Asistentka dramaturginje: Kristina Mihelj Kostumografka: Belinda Radulović Avtorica glasbenega izbora: Darja Hlavka Godina Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec luči: Bojan Hudernik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igralka: Vesna Slapar
Prešernovo gledališče Kranj je 14. februarja postavilo na oder četrto predstavo v sezoni, monodramo Večja od vseh avtorja Roka Vilčnika – rokgreja. Gre za prvo uprizoritev dramskega besedila, ki je bilo na 48. Tednu slovenske drame leta 2018 uvrščeno med nominirance za Grumovo nagrado. Drama skozi izpoved protagonistke poda zgodbo o odraščanju Pike Nogavičke, priljubljene junakinje iz zgodb Astrid Lindgren, v kateri se prepletajo teme drugačnosti, slovesa od otroštva in razočaranj, ki jih prinaša odraslost. Krstno uprizoritev besedila odlikujeta predvsem intimna, nostalgična atmosfera in prepričljiva igra, ki pa je mestoma podrejena kratkemu časovnemu okviru predstave.
Že na samem začetku izvemo, da je Pikapolonica Zmagoslava Marjetica Nogavička (Vesna Slapar) zrasla. Zdaj živi v garsonjeri, si barva lase in s pudrom prekriva pege. Pikina pripoved, podana skozi unikatno optiko te otroške junakinje, nas popelje skozi njena najstniška leta, opiše prvo ljubezen in zaposlitev ter Pikino težavno vključevanje v družbo z vsemi njenimi pričakovanji in konvencijami – že sama tematika nas direktno nagovarja, nas povabi naj stopimo v Pikine čevlje, v misli nekoga drugačnega, nesigurnega, nekoga, ki ga je sram – misli, s katerimi se tako ali drugače lahko poistovetimo vsi, ki nas je doletela nesrečna usoda odraščanja. V ospredju je ves čas ideja drugačnosti in otroške razigranosti ter izguba/potlačitev le-te, ko odrastemo in se naučimo nekakšne konformistične samocenzure. Prisilno slovo od otroštva v predstavi simbolizira Pikina izguba nadnaravne fizične moči, ki jo je imela kot otrok; otroška moč je namreč neuporabna v svetu odraslih. Tako se Pikine vrline (peka odličnih palačink, tekoče znanje takatujščine), ki v zgodbah navdušujejo vedno nove generacije otrok, njeni borzni svetovalki zdijo neuporabne.
Pika, s svojo drugačno drugačnostjo, se v najbolj čustveno učinkovitih in dramaturško najbolj dodelanih prizorih (dramaturginja Marinka Poštrak, asistentka dramaturginje Kristina Mihelj) bori z iluzijo otroštva, ki si jo je ustvarila in se je krčevito držala vse življenje – a na žalost so prizori z najmočnejšim čustvenim nabojem zaključeni prehitro, kar gledalcu ne dovoljuje časa za poistovetenje in sočutje. Zaradi sorazmerno hitrega tempa predstave umanjka tudi čas za refleksijo in razmislek o slišanem, kar zabriše vzročno-posledično dinamiko – imamo občutek, da dogodki, o katerih pripoveduje protagonistka, ne nosijo prave teže. Vesna Slapar se sicer v vlogi Pike odlično znajde, njena izrazita obrazna mimika in vzneseni, razposajeni gibi ustvarjajo ravno pravšnjo kombinacijo otroškega in odraslega ter v ključnih trenutkih eskalirajo – bodisi v razigran ples ali v regresivne odzive, v jok in cepetanje. Slaparjeva je prepričljiva tako v Pikini otroški naivnosti kot v trenutkih ”odrasle” modrosti.
Težnja k vzpostavitvi intimnega odnosa z občinstvom se kaže tudi v sami postavitvi scene. Alen Jelen je, kot že nekaj let prej Helverjevo noč, predstavo postavil na oder stolpa Škrlovec v Kranju, s čimer je učinkovito ustvaril občutek bližine in domačnosti. Svojevrstno intimo vzpostavi tudi vseprisotna nostalgija, bodisi po otroštvu ali po preteklih časih, ki jo ustvarjajo tako sam lik Pike Nogavičke, kot scenografija in izbor glasbe (Darja Hlavka Godina). Na junakinjo iz zgodb Astrid Lindgren spominja tudi kostumografija (Belinda Radulović) – pisana obleka v toplih tonih sledi gibu igralke in se lepo ujame s toplim okoljem, ki ga ustvari scenografija. Pika se odlično zlije z dokaj preprosto scenografijo, ki jo sestavljajo preproga, svetilka, Pikina skrinja (nič več polna cekinov, zdaj so v njej vinilne plošče) in gramofon, še en nostalgični element, na katerega igralka med predstavo sama polaga plošče. Vključitev gramofona v igro je pogumna poteza, ki pa se ne izplača vsakič; pogosto se zgodi, da igralka nastavi glasbo, nato pa jo hitro spet utiša, da lahko nadaljuje igro, ali pa je prisiljena govoriti čez glasbo, kar je slabše razumljivo. Glasba sicer pripomore k nostalgični atmosferi predstave (pesmi skupin Buldožer, The Pretenders, Talking Heads), a ne deluje vedno v njeno korist, saj zmoti ritem predstave.
Intima prostora in sam kontekst predstave ponujata odlično priložnost za vzpostavitev močnejše čustvene povezave in dialoga z občinstvom, a ta možnost ni povsem izrabljena. Četrta stena sicer pade, a padec ni dovolj izkoriščen – gledalec nima občutka vključenosti, ostane pasiven, v vlogi opazovalca, med njim in igralko pa je še vedno prisotna čustvena razdalja, ki je ne preseže niti Pikin direkten nagovor gledalcev z besedami ”Lepi ste. Vsi ste lepi. Lepi smo!”. Ta kljub dobri tematski pripravi ne vzdrži kot prepričljiv povzetek predstave, saj deluje nekoliko antiklimaktično in precej idealistično. Verjetno bi imela Pikina samoaktualizacija znatnejši učinek, če bi tempo predstave dovoljeval vzpostavitev močnejše čustvene povezave med protagonistko in občinstvom.
Uprizoritev kljub nekaterim vrzelim in nekoliko prehitrem tempu gledalcu ponudi domiseln odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavljali kot otroci: Kako bi bilo, če bi naši najljubši domišljijski junaki zares živeli, tukaj in zdaj, kako bi delovali v današnjem svetu? Izvirna interpretacija ikoničnega lika Pike Nogavičke, postavljenega v kontekst današnje družbe, v kateri se krepita tako individualizem kot popolna konformnost, odpira vprašanja sprejemanja lastne otroškosti in s tem kljubovanja togim normam sveta odraslih. V svetu, ki poveličuje korektno odraslost, je otroškost upor. Preplet nostalgičnih elementov v intimnem prostoru stolpa Škrlovec, ki občinstvo povabi v Pikin svet (ki je pravzaprav tudi naš), pa deluje predvsem pomirljivo in iskreno.
