Uroš Kaurin in Vito Weis: Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav

Redko se zgodi, da gledališka predstava dobi nadaljevanje, razen če to ni “predstava vseh predstav”, kot sta avtorja projekta Uroš Kaurin  in Vito Weis podnaslovila Heroja 2.0. Tudi če si pred približno štirimi leti niste uspeli ogledati Heroja 1.0, to nikakor ni ovira za ogled nadaljevanja, saj že utečeni tandem Kaurin-Weis poskrbi za celovito odrsko izkušnjo. Če sta v Heroju 1.0 poskušala rešiti ves svet, se tokrat zadovoljita z reševanjem svojega sveta – sveta gledališča.

Kaurin in Weis gledalce pričakata že pred vhodom v dvorano, kjer za prostovoljne prispevke »prodajata« vstopnice. Pred in po predstavi (zaradi neznane motnje tudi med predstavo) sta v vlogah hostesnikov, sicer pa lučkarjev, scenografov, kostumografov, režiserjev, dramaturgov in seveda igralcev; sta torej karseda celovita avtorja projekta. Med ustvarjalci predstave so sicer navedena tudi že poznana imena iz Heroja 1.0: Katarina Stegnar, Boris Bezić in Lea Čehovin, vendar niso uvrščena v nikakršno gledališko »hierarhijo« ustvarjalcev, značilno za klasičen teater. Slednjega si Kaurin in Weis privoščita v ”najboljšem monologu na svetu”, ki kaj kmalu postane ”najboljši dialog na svetu” (»saj vsak ve, da je v najboljšem dialogu vsaj en najboljši monolog«). Vendar se ne ustavita pri klasiki, kmalu namreč na svoj račun pride tudi postmoderno gledališče, morda že takoj, ko odvržeta vsa oblačila in razgaljeno stojita, kričita, pljuvata in jočeta igralske solze pred delno šokirano publiko, v katero se tudi kmalu pomešata, saj se je meja med odrom in občinstvom razblinila že nekje pri predaji vstopnice.

Igralca in avtorja projekta skoraj znanstveno secirata gledališko umetnost na sestavne dele, ki (podobno kot igralca sama) pred nami obstanejo goli, okleščeni izumetničenih metafor in prosti teže sporočila. Kaj pa je gledališče, če ne pompozni govor igralskega prvaka, ki groteskno krili z rokami, strmi nekam v daljavo, občasno v obupu omahne na tla, se spet pobere, ves čas pa mu sledi soj žarometa? Igralca mojstrsko stopnjujeta patetične prizore, se izmenjujeta v vlogah prvega in drugega glavnega igralca ter predstavita ves svoj igralski razpon in zgodovino gledaliških izkušenj od vrtca dalje. Ko se marsikdo iz publike že vpraša, kam predstava vseh predstav sploh še lahko vodi, pa se atmosfera nenadoma spremeni in čas je za Wildovo pravljico o srečnem kraljeviču.

Kaurin z izvirno izbiro jezikovnih sredstev in humornimi Weisovimi prekinitvami poda ganljivo zgodbo o srečnem kraljeviču in lastovičku, ki do najhujše izčrpanosti opravlja dobra dela, ne da bi pri tem kdaj pomislil nase. Na koncu je ves njegov trud poplačan z zavedanjem, da je pomagal nemočnim. Kaj ima vse to z gledališčem? Podobno kot lastoviček se gledališki igralec/performer/neodvisni ustvarjalec z dušo in telesom vrže v vlogo in ne odneha, dokler ne ugasne zadnji žaromet. Izpostavljen je nešteto očem iz publike, kritiki, posmehu, včasih zaničevanju, a na koncu je vse poplačano, ker zaupa v neuničljivo moč teatra. Teatra, ki ga ni mogoče razgraditi na sestavne dele (čeprav kritiki to neprestano poskušamo), ampak deluje v tistih redkih trenutkih, ko avditorij in oder utripata kot eno; ko za trenutek pozabimo na neudobno naslonjalo stola ter do stropa segajočo pričesko pred nami sedeče dame, saj smo tam vsi iz istega razloga – ker kljub vsemu verjamemo, da ima ves ta teater nek smisel. Weisu in Kaurinu iskrena hvala za razgaljanje v vseh pomenih besede …