CoFestival 2019: Ujemanje
Koreografija: Deborah Hay
Izvirno oblikovanje svetlobe: Jennifer Tipton
Oblikovanje svetlobe po izvirni predlogi: Ivan Wahren
Kostumografija: Marita Tjärnström
Vodja vaj: Lisa Drake
Plesalci: Adam Schütt, Agnieszka Sjökvist Dlugoszewska, Anand
Bolder, Eleanor Campbell, Suelem de Oliveira da Silva, Unn Faleide
(izbor štirih plesalcev se menja)
Premiera: 23. avgust 2019
Datum ogleda: 22. november 2019
Na otvoritvenem večeru CoFestivala v Kinu Šiška smo si imeli priložnost ogledati rezultat drugega sodelovanja ameriške koreografinje Deborah Hay in švedskega baleta Cullberg. Predstava z naslovom Ujemanje združuje močno gibalno komponento z ustreznimi teatralnimi vložki, ki s svojo nenavadnostjo in občasno duhovitostjo razbijejo kontinuiteto plesnega aspekta.
Začenši kot oglišča kvadrata se na odru prikažejo štirje plesalci, na katerih najprej opazimo kostume – trije izmed kostumov se v barvnih nasprotjih lepo dopolnjujejo, eden pa izstopa, kar, predvsem zaradi naslova The Match, zmoti. Kljub temu, da ob pričetku stojijo v kotih odra, jim uspe zapolniti relativno velik prostor s precej omejenim in redkim gibanjem, ki se skozi predstavo počasi stopnjuje v dinamiki in intenziteti, zapolnitev in efektivno rabo prostora pa do konca le nadgrajujejo.
Plesalci skozi celotno predstavo uspešno alternirajo s fokusom občinstva, saj se v mnogih trenutkih cela skupina poveže v samosvoj kozmos, v katerem je jasno razvidno medsebojno razumevanje in podpiranje gibanj. V tem stanju se tako subtilno porajajo dueti, trii in soli zelo kratkega trajanja, ki se v okviru omenjenega kozmosa tvorijo in razpadajo. Na trenutke se zgodi, da razpade celo kozmos, in v takih primerih nastanejo na odru štirje majhni svetovi, ki jih tvori gibanje vsakega posameznega plesalca. Pri tem opazujemo vsakdanje telesno gibanje (hoja, tek, izmikanje mimoidočim, torej gibi, ki ne presegajo zmožnosti neplesalca), ki nas s svojo premišljenostjo prepriča, da je zgolj videti vsakdanje ter da se sočasno z njim odvija še neko dogajanje, ki ni tako očitno ali opazno. Na tej točki zaznamo mikrogibanje plesalcev, drobne gibe velikega pomena, s katerimi ohranjajo atmosfero povezanega kozmosa, hkrati pa dajejo ustrezno individualnost in odgovornost vsakemu plesalcu.
Med tem delom ima gledalec obilo časa za opazovanje in vrednotenje giba, kar sčasoma privede v miselni odmik od dogajanja, čas, v katerem se vsak opazujoči posveti zgolj svojim mislim in preneha osredotočeno spremljati odvijanje na odru. Kljub izredno spremenljivim dinamikam postane gibanje in sodelovanje med plesalci utečeno do te mere, da se vsakršna poprej zanimiva alternacija nastanka in razpada malih vesolj zazdi enaka prejšnji. Na srečo ta približek monotonije proti koncu razbije duhovit preblisk enega izmed plesalcev, ki strašno dolgo ponavlja geste z rokami in pri tem brenči, kot bi oponašal čmrlja, kar pozornost publike ponovno povede na oder in tam ostane do konca.
