15. 4. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

UFO (festival Trigger)

Koncept, koreografija, izvedba: Irena Z. Tomažin, Jule Flierl
Svetloba: Gretchen Blegen
Zvok: Nicola Ratti
Kostumografija: Jean-Paul Lespagnard
Svetovanje, dramaturgija: Kata Kasznahorkai
Organizacija: Brigita Gračner
Produkcija: Alexandra Wellensiek, Špela Trošt
Produkcija Irene Z. Tomažin in Jule Flierl v koprodukciji s SOPHIENSÆLE (Berlin), Zavodom Sploh (Ljubljana), Charleroi Danse Center chorégraphique de Wallonie-Bruxelles (Bruselj), PACT Zollverein (Essen). Podpira Hauptstadtkultur Fonds.
Datum premiere: 15. 7.  2021, Berlin
Datum ogleda: 31. 3. 2022, Kino Šiška

V okviru festivala Trigger sta predstavo UFO uprizorili nemška plesalka zvoka Jule Flierl in slovenska koreovokalistka Irena Z. Tomažin. Skozi odrsko dogajanje sta nam predstavili Katalin Ladik, madžarsko-srbsko pesnico in performerko, oklicano za »balkansko Yoko Ono« (vzdevek, navezujoč se na njeno delo in ne osebno življenje), pionirko hrupa in stvariteljico radikalnega body art performansa UFO Party – »SoundBodyPoetry« (1969). Flierl in Z. Tomažin sta s svojim individualnim pristopom skozi eksperimentalno glasovno ustvarjanje, igro in telesno-glasovno udejstvovanje ter Ladikino poezijo počastili njeno umetniško zapuščino.

Ladik je ustvarjalka, ki je v svojo umetnost vključevala tudi konvencije svojega (družbenega) spola, zaradi česar je bila večkrat javno napadena, njena golota in nadrealistična poezija pa sta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sprožili močno neodobravanje. Z vztrajanjem pri feministični drži je Ladik kot ena izmed pionirk zavedno delovala kakor nekaj zunajzemeljskega, »alieniranega«, kar je nakazala že s svojim prej omenjenim performansom. Z. Tomažin in Flierl sta presečišče z Ladik raziskali prek rabe lastnega glasu kot telesnega medija, torej fizično izkušnjo jezika, pri tem pa sta se opirali na Ladikino zvočno poezijo in njen netipičen, nefeminilen glas.

UFO.Foto: Zavod Sploh

S posnetimi drobci intervjujev z Ladik in vpletanjem njenih del v samo glasovno (nejezikovno) in plesno ustvarjanje se poklonita Ladikinemu delu in ga do neke mere aktualizirata; dejstvo je, da se velikim korakom v smer enakosti med spoloma in obravnavo umetniških del umetnic navkljub ni spremenilo dovolj. Vsebina je tako bržkone ohranila svojo integralno esenco, dramaturgija (Kata Kasznahorkai), scenografija in kostumografija (Jean-Paul Lespagnard) pa dopolnjujejo sámo avantgardnost – tako Ladikinega dela kot uprizoritve same –, pri čemer je resnično osvežujoče na odru ponovno videti avantgardo, ki ima smiselno vlogo in je odlično prikazana oz. izvedena.

Skozi krajše, a tekoče prepletene prizore se publika znajde v bodisi abstraktnejši, a poslušljivo-gledljivi formi, bodisi v linearnem, pripovednem ali izpovednem prizoru. Obe obliki prizora pa napeljujeta na Ladikino zgodbo in misel ali na preslikavo njenega avantgardnega odtisa v avtobiografskem performansu Tomažin in Flierl. Markanten prizor je denimo tisti, v katerem se performerki na odru udejanjita skozi atmosferično plesno gibanje, pri tem pa v rokah držita pleteno vrv, ki ima na koncu gmoto vrvic, med katerimi se skriva zvočnik. Skozenj teče glas performerke, ki zvočnik uporablja, in tako publika prejme ponovno odtujen glas ženske, ki je seveda izventelesen, na odru pa vsekakor prisoten. V vnaprej posnetem govoru skozi zvočnik performerki izpovedujeta čutenje in opažanja o svojem glasu, in to ravno lastnima glasovoma, kar je ključna točka za razdelitev njunih glasov na interni in eksterni. Eksterni glas se v družbi večinoma rabi za komunikacijo, če gledamo na glas kot na medij jezika in nejezikovnih, a koherentnih vsebin, interni pa biva v nas in se lahko v neko vidno/slišno bitnost prevede skozi dejansko rabo glasu, telesa ter vsega vmes. Postane jasno, da je jezik in posledično eksterni glas v tem kontekstu zgolj  formalnost, ki bi jo bolj kot drugim bitjem pripisali ljudem, medtem pa si interni glas prisvaja vsak posameznik sam in ga tudi uporablja na bolj intimno avtohton način. A zven internega glasu, če prebije mejo zunajslišnega, lahko učinkuje ravno nasprotno: kot nekaj vesoljskega. To pa je točka, na kateri se Ladik lahko znova postavi v neaktualizirani, torej zgodovinski kontekst, hkrati pa predstava ne izgubi svojega bistva posodabljanja taistih misli, prisotnih v delih Ladik izpred 60 let, saj je tudi v tem družbenem trenutku na Zemlji prisotnih kar nekaj Ladikinih sodobnic.

UFO.Foto: Zavod Sploh

Z »vesoljsko« scenografijo, ki jo med drugim krasijo manjše steklene kvadratne forme, te pa na nitih padajo s stropa, in z avantgardno vesoljsko kostumografijo, ki osnovne indikatorje človeškega telesa premestijo v še vedno antropomorfno, a metamorfozirano telo, ter gib in, jasno, glas, slednja v splošnem sicer ustrezata spektru, ki ga imenujemo človeški, se publika pomakne v nek drug svet. Zvočno slikanje tega popačenega, a vseeno realističnega sveta, je ključno za abstrahiran, avantgarden in atmosferičen dogodek, ki ga performerki uspeta z razdrobljenimi prizori sestaviti v celosten družbeni ozir.

Lektura: Uršula Gačnik

                              
UFO.Foto: Marcandrea