Tina Valentan: Točka osi

Prostor je aspekt, ki se ga redko zavedamo v tolikšni meri, kot pri Točki osi. Že s tranzicijo običajnega človeka v plesalko, z izstopom iz vsakdanje drže in mehkim vstopom v odrsko prezenco, odpre Tina Valentan mnogotera vprašanja o dimenziji in obliki prostora, saj se pojavi v nenavadni scenski kompoziciji. Odmaknjeno od sredine, da deli galerijski prostor Muzeja in galerij mesta Ljubljana na tretjine, stoji nekje na prvi tretjini gledano z leve skulptura v obliki kvadra, ki je tam kot kakšna referenčna točka prostora. Tako dobimo gledalci že na začetku dve pomembni figuri (kiparski objekt in plesalko), s katerima lahko skladno s koreografijo razvijamo misel o umeščenosti objektov – tako plesalcev kot bolj statičnih figur –  v prostor. Poglavitno se zdi opazovanje dimenzij, ki jih izvajalka zarisuje po prostoru. Ob statični kiparski figuri pridejo do izraza tudi relacije med opazovanimi dimenzijami. Ko Tina Valentan v roke (in noge) vzame vrv, ki jo napelje čez stopalni lok, konca pa prime v roke, se gledalcu kar sama ponuja misel o podprostoru, torej odkrivanju novih dimenzij znotraj že danih dimenzij.

Ob alterniranju razmerja vrvi v odvisnosti od položaja stopala se ustvarjajo vedno nove linije, izvajalka pa nas spretno in suvereno vodi skozi različne figure, ki so posledica gibanja z vrvjo. Ravno tako pa ponovno ne smemo zanemariti vseh možnih odvisnosti, ki se pojavljajo in matematično permutirajo: galerijski prostor, odrski prostor, publika, kiparski objekt, telo, vrv, linije. Hkratno opazovanje vseh teh dogodkov je seveda naporno, zato pa toliko bolj zanimivo, sploh ob atmosferični glasbi (Gal Škrjanec Skaberne), ki predstavo stalno spremlja, ni pa konsistentna v tonaliteti in inštrumentalni izvedbi. Z lučjo, ki poudarja nevtralne, nevpadljive tone oblačil Tine Valentan in svetlo sivkaste barve kiparske figure ter  svetel prostor, tvorijo nekakšno celoto, ki pa publiki namiguje o odprtosti forme; tako nestalne forme prostora, ki ga Tina Valentan s takšno zavzetostjo spreminja in ustvarja znova drugačne podprostore ter (zarisane) linije, kot občutek, da se kljub prepričljivo ter odločno izvedeni verziji predstave vsakič lahko zgodi kaj novega in še nevidenega.

Kljub resnično kratkim premorom ter rahlo spremenjeni dinamiki v gibu in glasbi se zdi, da ostaja pozornost plesalke (in publike) precej konstantna in tako prida občutek spokojnosti, ki ne izgine kljub igranju s težo, kar je tudi eden izmed poglavitnih razlogov za, kot že rečeno, diferenciranost dinamike. Interesantna in inovativna zmes matematične, geometrične abstrakcije ter popolne zavzetosti za podajo premisleka o prostorskih vprašanjih je, kar dela predstavo svežo in koncept še bolj domiseln. Izvedba vodi gledalca natanko do idej koncepta. V relativno kratkem odvijanju predstave si lahko ustvarimo pomen in ga, med drugim tudi zaradi čistosti izvedbe, neposredno apliciramo na ostale aspekte mnogih predstav, zaradi česar z ogledom predstave le pridobimo. Lahkotno vodenje publike skozi razmislek o dimenzijah, podprostorih, relacijah, itd. namreč na pladnju ponuja natančnejšo analizo prostora in scenografije, ravno tako pa stremi k analognemu premisleku o prav vsakem elementu performativnih umetnosti.