»Težko narediš nekaj, kar ni odraz tvoje generacije, če pripadaš tej generaciji«: Intervju s Tio Lončar iz kolektiva Odprta scena
V družbi, kjer individualizem pogosto zasenči pomen formiranja skupnosti, kjer se mladi lahko razvijajo, izražajo svoje ideje, umetniško eksperimentirajo in se drug od drugega učijo, v družbi kjer se mladi odprto zapiramo v udobje naših sob in svetlečih ekranov, kjer obiskanost gledaliških predstav upada, se kdaj zdi, da umetniške skupine mladih ne interesirajo (pre)več.
V pogovor sem vstopila s Tio Lončar, režiserko, igralko, tekstopisko in vodjo kolektiva Odprta scena, ki od leta 2021 gradi svoj lastni koncept umetniškega izraza. Skupina mladih ustvarjalcev, ki deluje na osnovi timskega delovanja in demokracije, svoje ideje izraža v obliki gledaliških produkcij, podcasta in gledališkega ter filmskega laboratorija. Občinstvu so se predstavili z avtorskimi predstavami Vse kar je, Razredni sovražnik, ki je na gledališkem festivalu Vizije dobil nagrado za najboljšo kolektivno igro in Čik pavza. 12. januarja pa bodo v Hupi Brajdič premierno uprizorili avtorski projekt Zadnja večerja.
Za začetek me zanima, kako je Odprta scena iz teorije prešla v prakso? Kako si prišla do odločitve, da boš ustanovila umetniški kolektiv?
V bistvu se je najprej zgodila praksa in potem teorija, ker sem bila vržena v vodo iz strani moje kolegice. Predlagala mi je, da bi začeli z gledališkimi delavnicami in je v meni videla nekoga, ki bi znal vse skupaj voditi. Sama nisem bila prepričana v to, ker razen študentskega dela v vrtcu nisem imela zares izkušenj s tem, sploh pa ne z animiranjem študentov. Sem bila pa v tistem času kar izgubljena, ker nisem bila sprejeta na akademijo kot sem si zadala, zato sem to ponudbo sprejela in sem tako kot pri vseh stvareh šla all in. Povabila sem štiri ljudi, za katere sem vedela, da se ukvarjajo z gledališčem, štirje pa so se prijavili sami. Delavnico sva vodili s kolegico Evo, ki je z njimi bolj delala na improvizacijah, jaz pa sem jim predajala znanje, ki sem ga pridobila po Stanislavski metodi in sprostitvene vaje, ki sem jih nabrala skozi leta. Tako smo v mladinskem centru Mladi zmaji v Črnučah preživeli naše četrtkove in petkove večere, brez pritiska in pričakovanj. Po prvi predstavi Vse kar je, pa smo ugotovili, da so ta druženja lahko nekaj, kar presega meje amaterskega gledališča. Zato smo se odločili, da postanemo kolektiv.
Kaj vse obsega vaše delovanje?
Vsako leto je tega več. Začeli smo z gledališkim laboratorijem, pri katerem sem letos dobila okrepitev in to je Marja Kovanda. Poudarila bi rada, da to ni šola, ampak prostor, ki omogoča razvoj kreativnih idej posameznikov skozi gledališke vaje, ki sem se jih naučila preko različnih gledaliških prijemov. Jaz se bolj osredotočam na igro skozi improvizacije in na to kako najti nek avtentični izraz na odru kot performer, tudi iz vidika javnega nastopanja. Marja pa ima čez bolj gibalni del, gib po prostoru, senzoriko skupine, gibanja in ozaveščanje prostora. Tako z vsako od naju delajo nekaj drugega in si upam reči, da dobijo neko celoto. Laboratorij je razdeljen na dva semestra, od oktobra do decembra in od februarja do maja. Med decembrom in januarjem je čas za delo na kreativni nalogi, ki jo skozi zaprt performance konec januarja predstavijo. To pokomentiramo, vidimo kje je prišlo do napredka, na čemer je potrebno še delati in na tem delamo v drugem semestru. Prijavnice pa so odprte na vsake pol leta, zato se lahko novi skupini priključiš tudi v drugi polovici leta, torej s koncem januarja.
Še ena novost letošnje sezone, ki se začne januarja, pa je filmski laboratorij, ki ga vodi David Champaigne. David je diplomirani filmski režiser na AGRFT-ju in filmski ter gledališki igralec, ki je del Odprte scene že več kot 1 leto. On pa bo dejansko poučeval o igri pred kamero, o tem kaj mora vedeti igralec, ki si pred kamero želi izpasti suvereno. Udeleženci bodo imeli naloge tudi pred kamero, da teoretične prijeme preizkusijo tudi v praksi. Posneti prizori se bodo analizirali, pri čemer bodo obiskovalci lahko skozi leto videli lasten napredek. Ne gre samo za teorijo, ampak je veliko, veliko prakse, tako pri gledališču kot filmu.
Kako pa si se iz laboratorijev odločila še za ustvarjanje gledaliških produkcij?
Na začetku si nisem zares mislila, da bomo ustvarjali tudi gledališke predstave, ker nisem imela poguma za to. S procesom delanja predstav sem se srečala že prej, ampak nobena ni bila zares uspešna, ker smo bli stari 17 in nas noben ni zares naučil kako se to dela. Tukaj je tudi nastal smisel samega kolektiva, kolektivna zavest in medsebojna podpora. Rekla sem ja predstavi, zaradi ljudi, ki so delali z mano. Videla sem, da si tega želijo in ne morem reči ne, če imam tukaj deset študentov, ki želijo to delati. Tudi če bi dan pred premiero ugotovili, da sama izvedba res ni to kar smo si prvotno zamislili, ne bi noben zameril, ker smo gledali na stvari, ki jih bomo skozi sam proces pridobili in ne na končni cilj. Praksa delanja naših predstav se je tako zgodila čisto spontano, ker se mi zdi, da ko enkrat ujameš ritem, težko padeš iz njega, kar zna biti včasih tudi problem. Načeloma z delom začnemo v septembru/oktobru, potem pa je odvisno od teksta in zahtevnosti same predstave premiera v decembru ali januarju. Potem imamo v drugi polovici leta s to predstavo turnejo po Sloveniji in širše, medtem ko delamo novo predstavo s premiero junija.
Najdemo pa vas lahko celo na podcast platformah, je tako?
Tako je, imamo tudi podcast, ki daje priložnost mladim kreativnim ljudem, da se pridejo pogovarjat o svojih zanimanjih in delu. To je tisto, kar smo tudi mi sami. Ne povabim nekoga, ki ga vsi poznajo, ampak iščem mlade nadobudne talente, ki še niso uspeli biti slišani in najdeni kot bi si zaslužili. Zato jih povabim k sebi, da se predstavijo in pridejo povedat kaj zanimivega. Smo pa s kolektivom uvedli segment Odprto o sceni, v katerem se cel kolektiv skupaj usede in pogovarja o raznoraznih tematikah. Na zadnje smo se pogovarjali o Disneyu in njegovih problematikah. Naslednja tema pa je verjetno stavka kulturnih delavcev v Ameriki.
Poudarjate, da ste kolektiv in je vsak član pomemben del sestavljanke. Iz katerih področji prihajajo člani ekipe in kaj vas po tvojem mnenju povezuje?
Kolektiv smo ljudje behind the scences, ki smo zaslužni za to, da to o čemer govoriva sploh obstaja. Poleg njih pa imamo tudi igralski ansambel, ki vsebuje posameznike, ki se z umetnostjo in igro več ali manj ukvarjajo profesionalno ali pa vsaj delajo na tem. Kolektiv pa sestavljamo člani iz vseh vetrov, ker je pomembna strast, želja in zanimanje. Vseeno mi je ali imaš za sabo en dan treninga igre ali narejeno akademijo, bolj mi je pomembna energija, ki jo oddajaš in prineseš k stvari. Povezovalni element je želja po ustvarjanju nečesa skupnega. Pri kolektivu lahko za vsakogar najdem nekaj kar lahko prispeva k Odprti sceni, za igralski ansambel pa moram pred vsako predstavo imeti avdicije, ker iz nabora prijavljenih ljudi naredim izbor. Za učinkovito delovanje moramo biti na isti valovni dolžini.
Občinstvu ste ostali v spominu predvsem s predstavo Razredni sovražnik, o kateri je eden izmed gledalcev v svojem anonimnem odzivu zapisal, da gre za prikaz »slovenske bridkosti, ki se skriva za marsikaterim bliščem«. Vidiš poslanstvo vaših projektov ravno v takem realističnemu prikazu tem, ki so pogosto postavljene na rob sprejemljivosti družbenih pogovorov?
Definitivno. Zdi se mi, da bi to gledališče moralo biti. Teater je marsikaj, ampak tisti namenjen širšemu občinstvu je definitivno neka kritična nota oziroma prikaz. Sama imam zelo rada zgodbe ljudi, ki nimajo glasu, ljudi, ki v zasebnem življenju ne pridejo do tega, da jih kdo lahko sliši. Tako da imajo skozi našo igro možnost, da so slišani. Bi pa se iz lastnega režijskega užitka kdaj rada lotila tudi ne toliko realistične predstave, vendar s svojim znanjem o tem še nisem tam. Počasi in vztrajno. Se bom pa vedno držala tega, da se ne potopim v teater, ki je namenjen izključno zabavi, da je sam sebi namen. To bo vedno del naših predstav, ker sem jaz taka. Že sama sem družbeno kritična in predstava težko ni taka, če je tak režiser. Ker tudi če je pot na začetku usmerjena drugam, ven vedno pride neka družbena kritika. Zdi se mi, da se to kaže tudi v novi predstavi, ki se ni začela z neko blazno namero po družbeni kritičnosti, pa smo zdaj spet na tem.
Glede na to, da gre za ekipo mladih ustvarjalcev, vidite mlade kot svojo ciljno publiko ali to presegate?
Glede na obiskanost prejšnjih predstav, bi rekla, da presegamo zgolj mlado publiko. Všeč pa mi je, da povprečje še vseeno predstavljajo mladi, ker se mi zdi, da jih premalo hodi v teater. Moja želja je, da bi se z našimi predstavami malo zaljubili v gledališče in začeli več hoditi tja, saj se mi še vedno dogaja, da sem ponavadi v dvorani z ljudmi starosti 50+. Zdi se mi, da mladi hodimo gledat mlade, tak občutek imam. Tako smo mladi, ki delamo teater tudi odgovorni, da v teater dobimo neko novo publiko.
A se ti zdi, da mladi hodimo gledat mlade zaradi relevantnosti tem, ki jih ti uprizarjajo, ker se lahko z njimi bolj poistovetimo ali zaradi same podpore?
Rekla bi, da je tukaj veliko obojega. Predstavljam si, da že če vidijo, da ne delamo Shakespearja ali nekaj podobnega, jih to pritegne ter s tem težko naredimo nekaj s čimer se ne bodo poistovetili. Težko narediš nekaj, kar ni odraz tvoje generacije, če pripadaš tej generaciji.
Kot kolektiv spadate pod neodvisno umetniško sceno. Kakšne priložnosti ta po tvojem mnenju odpira vaši skupini in kako vpliva na samo institucionalno umetniško delovanje v Sloveniji?
Prizadevam si, da bi ostali neodvisni, ker nam to daje to svobodo, ki jo kreativci rabijo. Da nimamo pogojev pod katerimi moramo toliko in toliko predstav eno za drugo sproducirati, ker sledimo določenemu repertoarju. Všeč mi je, da delamo to kar hočemo, toliko kot hočemo. Načeloma pritiska, da nekaj mora biti do določenega datuma ni. S tem ko dobimo svobodo, dobimo tudi neko kredibilnost, z njo pa pride tudi odgovornost. Če nimaš nobene omejitve v tem kar lahko daš na oder, moraš, sploh če prodajaš karte, to upravičiti. Kot umetnica čutim to odgovornost do gledalcev. Dam jim nekaj po kar so prišli, vsaj približno. Včasih se mi zdi, da institucionalna gledališča to odgovornost izgubljajo. Na žalost se vse začne in konča z denarjem. Jaz moram razprodat dvorano, če želim plačat igralce. To je tudi ena stran neodvisne produkcije, borba za finance. Institucionalno gledališče je finančno preskrbljeno, toliko in toliko financ je, ljudje vedo kaj se da s tem narediti. Z omejenimi sredtsvi pa si nekako prisiljen v kreativno iskanje rešitev. Recimo pri iskanju prostorov za uprizoritve kot je Hupa Brajdič, ki jih drugače ne bi našli. Sem pa prepričana, da če Razrednega sovražnika ne bi igrali v Hupi, predstava ne bi doživela takšnega uspeha kot ga je. Ker tudi sama lokacija predstave doda k atmosferi. So plusi in minusi tega, da si finančno omejen.
K čemu v prihodnje stremite kot kolektiv? Kakšne projekte si najbolj želite izvest?
Pripravlja se marsikaj, odvisno pa je od sredstev. Blazno si želimo mednarodnih sodelovanj z umetniki iz drugih držav, skupaj bi delali projekte in pri njih gostovali. Tako da stremimo k temu, da bo to v roku parih let izvedljivo. Radi bi povečali produkcijsko kvaliteto podcasta, z bolj resno objavo vsebin, ter posneli kakšen kratki film. Želim si, da bi čim več ljudi prišlo na naš laboratorij, ker po odzivih udeležencev vidim, da delamo res dobro stvar. Pa, da bi se čim več ljudi pridružilo našemu kolektivu in ansamblu.
Približuje se premiera vaše nove predstave Zadnja večerja, za kaj bi povabila bralce, da si jo pridejo ogledat?
Glavna tema je odpuščanje. Komu, čemu je odvisno od vas. Povabila bi vas na dve uri razumevanja. Na razumevanje o tem, da tako kot je važno, da smo sami slišani, je enako pomembno, da znamo slišati tudi druge. Predstava predstavlja podporo v smislu »razumem te in nisi sam, ampak imaš tudi sam še veliko stvari, ki jih moraš predelati in narediti drugače”. Ni le predstava za mlade, ampak tudi kritika na delovanje mladih.
Uredila in lektorirala: Neva Accetto Vranac
