Svoje usode krojači
Režija: Ana Duša Dramaturgija in fotografija: Gaja Naja Rojec Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Kostumografija: Maja Mirković Scenografija: Damir Leventić Koreografija: Primož Bezjak Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Oblikovanje maske: Vanja Djuran Avtorica razstave Slovenske družine: Gaja Naja Rojec Svetovalec za režijo: Mare Bulc Vodja predstave: Sven Horvat Nastopajo: Rosa Romih, Matic Eržen, Tia Krhlanko, Luka Žerdin, Indija Stropnik, Aja Markovič, Nace Korošec, Jon Napotnik, Voranc Mandić, Kaja Petrovič, Aiko Zakrajšek, Jan Martinčič, Mija Kramar, Jure Šimonka, Leon Kokošar, Iza Napotnik, Katka Slosar, Hana Kunšič, Ronja Martina Usenik, Mira Giovanna Gabriel, Primož Bezjak, Damjana Černe, Blaž Šef Datum premiere: 20. 2. 2022, SMG Datum ogleda: 12. 4. 2022, SMG
Slovensko mladinsko gledališče je 20. februarja 2022 predstavilo stvaritev, nastalo v sklopu programa Mlado Mladinsko, in naslovljeno Svoje usode krojači. V zadnjih nekaj letih se je zgodil porast predstav, kjer mladi (tu konkretno rojeni med 2001 in 2006) na oder postavljajo večno aktualne (generacijsko) družbene vloge, prevprašujejo odnose in se sprašujejo o prihodnosti, ki jo venomer kroji polpretekla zgodovina, ta pa za mlade igralce in igralke ni niti jasna niti ne nosi močne osebne vrednosti v njihovih življenjih.
Skozi zgodbo treh družin, ki so si med seboj precej različne tako strukturno (razširjena, ožja, razdrta) kot generacijsko-karakterno, se spoznamo s problemi, ki tudi publiki v večini niso nepoznani. Od skrbi za šolo, eksistencialnih kriz, ekstremističnih tipov vzgoje in iskanja svojega »poslanstva« ali vsaj hobija do okoljske krize, strahu pred močjo političnega dogajanja in konec koncev pred preoblikovanjem, izgubo ali nastankom takšnih in drugačnih odnosov. Dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev družijo skrbi, strah in zmeda, vse to pa potencira pomanjkanje t. i. ultimativne avtoritete, ki bi jih lahko usmerila in vodila. Kaj kmalu v svojem življenju so namreč ugotovili, da so tudi starši, učitelji in ostali starejši (ergo: pametnejši?) skoraj tako nevedni in zmotljivi kot oni sami. Vzgajani so bili v času, kjer se hkrati spodbuja tekmovalnost, individualizem in karierizem, istočasno pa je v mladih še vedno tkana senca socialističnih prvin, razpadlih sistemov in generičnih floskul, ki niso aplikabilne na realno družbeno stanje.
Iz igralk in igralcev poleg strahu tako vejejo jeza in žalost ter skorajda univerzalen občutek nezaupanja, saj kako lahko čemurkoli/komurkoli zaupaš, ko pa je vse tako negotovo. Mladim se tudi velikokrat očita brezbrižnost in nemarnost, a na odru ustvarjalci in ustvarjalke v vsakem hipu dokazujejo, da je resničnost popolnoma drugačna od tega posplošenega mišljenja. V dobro strukturiranih prizorih, ki v ospredje navadno postavijo enega izmed otrok obravnavane družine, se alternirajoče uspemo nasmejati, zamisliti in razmisliti ob monologu katere izmed igralk, momentalno pa uživati v odigrano-odpetem komadu, ki načeloma nosi aktualno besedilo.
Identiteta vseh nastopajočih, pa naj si bo resnična ali odrsko stvarjena, je jasno in individualno določena. Spoznamo se s prav vsakim izmed dvajsetih likov, celo poistovetimo se lahko z vsemi. Režijsko (Ana Duša) in igralsko močna predstava se na trenutke zaradi razparceliranih dramaturških (Gaja Naja Rojec) posegov lahko malce podre, a se brž sestavi nazaj v formo, ki ji je lahko slediti in ni težko gledljiva. Na trenutke moteč element predstavljajo predstavniki ansambla SMG in hkrati mentorji programa Mlado Mladinsko (Primož Bezjak, Damjana Černe, Blaž Šef) saj se zdi, da je njihov približek vloge tehnikov dokaj nepotreben in posledično neroden. Sicer se to dobro zakrije, ko se na začetku konca ustvari kolektiv, po katerem so mlajši liki tako hrepeneli.
Vprašanja, zastavljena v uprizoritvi, seveda ostajajo neodgovorjena, saj gre v večini za splošna bivanjska, s katerimi se ne ubadajo zgolj mladi, na meji polnoletnosti. Kar to predstavo loči od ostalih predstav mladih, v katerih se, generalno gledano, ravno tako ukvarjajo s problemi in vprašanji eksistence, je uprizajanje samo. Drugačna forma, ki uspe izpostaviti posameznika, pri čemer še vedno ohranja nekakšne osnovne pojavitvene skupine igralcev, ter intimne izpovedi, ki so na višjem nivoju že videnega. Močni monologi, ustavljeni na pravih točkah, dobro razdelani dialogi – vse to so gradniki precej močne uprizoritve, ki gledalca ne sili k poistovetenju, temveč in zgolj k premisleku.
