Striček Vanja

Prevajalka: Tatjana Stanič
Režiser: Janusz Kica
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Scenografija: Karin Fritz
Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov
Avtor izvirne glasbe: Kyrre Kvam
Oblikovalec svetlobe: Aleš Vrhovec
Oblikovalec videa: Sandi Skok
Lektor: Arko
Natopajo: Igor Samobor, Maša Derganc, Maruša Majer, Silva Čušin, Branko Šturbej, Marko Mandić, Valter Dragan, Petra Govc
Datum ogleda in premiere: 9. junij 2023, SNG Drama 

Slovensko narodno gledališče je za svojo zadnjo premiero v tej sezoni izbralo rusko dramo Striček Vanja, delo izjemnega avtorja Antona Pavloviča Čehova. Drama ima štiri dejanja, ki simbolizirajo menjavo letnih časov skozi leto. Toda Čehov je jeseni namenil dve dejanji in s tem še bolj poudaril dejstvo, da je zima pred vrati – tako dobesedno kot metaforično. Drama je dramaturško znana kot precej zahtevno delo in vsi liki so velik igralski izziv, saj je Čehov znan po dobro obdelanih likih s pomočjo novih form gledališča, o katerih je ves čas govoril. Pisal je namreč psihološke drame, poudarjal je čustva in to, da mora igralec izhajati predvsem iz sebe. Bistvo Čehova je pristna igra na odru. Ali je torej Drami uspela uprizoritev take razsežnosti?

Že na začetku se pred nami podrobno izrišejo zgodbe likov, za katere bi lahko rekli, da so vsi skupaj in vsak zase tragični. Vlada popolna beda, ki jo še bolj nazorno pokaže glasba Kyrra Kvama. Karakterji pripovedujejo in prikazujejo svoja nesrečna življenja, hkrati pa si čisto vsak izmed njih želi pobegniti tej žalosti in uspeti. Prisotno je ogromno neuresničljivo hrepenenje po sreči. Glasba v vseh pogledih podpira vzdušje drame, še več, celo nadgrajuje ga. Nikoli ni moteča in je prisotna samo takrat, ko je to zares potrebno. Jezik je premišljen, prevajalka Tatjana Stanič ga je v gledališkem listu poimenovala celo asketski, s čimer pa se ne bi povsem strinjala. Res je prisotnih nekaj arhaizmov, kar je ponavadi značilno za nekoliko skopa besedila. Toda v tej uprizoritvi temu sploh ni tako. Jezik je, če gledamo celostno, precej pogovoren ter poln ekspresivno izbranih besed, ki obarvajo jezo ali obup, kadar je to potrebno. 

Pred očmi se nam zvrstijo monologi, dialogi in pogovori drug za drugim. Drama je namreč zasnovana brez večjih akcij, saj je njeno bistvo, da nam prikaže pasivnost življenja. Vendar pa celotna predstava niti za trenutek ne postane dolgočasna, igralci napetost vzdržujejo z nadzorovanim tonom glasu, glasba spodbuja ta suspenz, piko na i pa dodajo še svetlobni učinki, ki so zelo premišljeno izbrani. Ni namreč nekih močnih svetlobnih efektov, ki so precej pogosto sredstvo predvsem za prikaz čutenj. Tukaj pa je svetloba nežna, povsem lahkotno obarva ozračje. Sama zase ni zgovorna, se pa popolno ujema s celotno sceno. Besedilo je prikazano estetsko, čutiti je lepoto destruktivnosti družbe. Res je videti, da so ustvarjalci zelo natančno upoštevali tekst, saj tekom predstave začutimo tako, da gre za Čehovo delo, kot tudi za čas, v katerem je ustvarjal.

Zanimiva je tudi scena. Scenski sistemi so med seboj odlično povezani. Brez vrat, pregrad ali menjave scene gledalec povsem jasno razume kje se nahajamo. Menjava scenografije skoraj ni potrebna in se izvede samo med odmorom, kar je redkost za predstave takšnih časovnih okvirjev. To pa se izkaže kot izjemna izbira, saj le še bolj predstavi glavno temo drame, torej pasivnost življenja. Kljub precizni sceni, pa je oblika odrskega prostora morda slabše izbrana. Občutek imamo namreč, da je prostor igre zelo oddaljen od publike. Bistvo definitivno doseže gledalca, tako zaradi režijske razsežnosti, kot zaradi teksta samega, vendar zaradi oddaljenosti prostora obstaja nevarnost, da nekatera sporočila žal ne dosežejo gledalca. 

Režiser Janusz Kica je v enem izmed intervjujev zapisal, da je bila letošnja sezona zanj po naključju “slovenska sezona” ter da je tega vesel. Čehovega Stričko Vanjo je opisal kot zahtevno delo, ki ob prvem branju deluje preprosto. Na odru Drame pa ga Kica definitivno ni uprizoril kot preprostega. Menim, da je kot režiser odlično opravil svojo nalogo. Pri Kičevem režijskem delu mi je najbolj všeč ravno to, da je zmeraj jasen. Tudi če se odloči dodati primere ali metafore k tekstom, jih vedno jasno razloži. Tako je seveda bilo tudi s to uprizoritvijo. Dobro je tudi, da se vsake predstave loti celostno. Zmeraj razmišlja, kako bi enakovredno sporočala isto sporočilo tako svetloba, glasba, scena, kostumi, gib, govor kot tudi seveda sama igra.

V glavni vlogi Vojnickega se nam predstavi Branko Šturbej, ki nam do konca predstave svoj lik, popolnoma zlomljen, tako rekoč »servira na pladnju«. Tekom zgodbe nam protagonist razkrije svoje najgloblje bolečine, ki jih Šturbej mojstrsko uprizori do mere, da ob pogledu na Vojnickega v nas vzbudi pristno sočutje. Njegova gibalna pojava na odru je neverjetno dobra. S svojim govorom pa izraža tok misli, venomer ohranja nek izraz premišljevanja. Vredno se mi zdi poudariti tudi lik Sonje (Maruša Majer), ki predstavlja kontrast Jeleni Andrejevni (Maša Derganc), kar nas zopet opomni, da spremljamo delo mojstra kontrastov. Jelena je namreč profesorjeva žena, lepotica, ki jo Vojnicki idealizira, poželi pa si jo tudi Astrov (Marko Mandić), Sonjina neuresničena ljubezen. Sonja tako predstavlja dobro, pošteno žensko, ki kljub svoji dobrosrčnosti, nikoli ne bo dovolj dobra in to je neskončen izvor njene nesreče. Vloga je igralsko tako izpopolnjena, da Sonjo vidimo kot simbol neuresničenega človeka, z njo čutimo njeno nikoli izpolnjeno hrepenenje. Večina gledalcev se bo verjetno najlažje poistovetila z njo. Njena zgodba pa zagotovo ne bi mogla biti tako pristna, če je ne bi podpiral izjemni Marko Mandić, ki v vlogi precej kompleksnega lika Astrova kaže bolečino tudi iz svoje plati. Astrov namreč zavrne Sonjo samo zato, ker zaradi svoje notranje izpraznjenosti ni zmožen ljubiti. To praznino človeka nam Mandić nakaže z izredno prepričljivo hladnostjo in zadržanostjo lika, ki se na trenutke vseeno povsem razživi, vendar hkrati ohranja čustveno odsotno podobo. Mandić uporablja hiter govor, ki ga vedno bolj pospešuje. S tem poudarja suspenz, verjetno želi nakazati Astrovo skrb nenehnega sekanja dreves, ki bo prej ali slej vodilo v pogubo okolja. Kljub hitremu govoru, govori izredno jasno. 

Ne morem opustiti opazke, da je lik Serebrjakova (Igor Samobor) nekoliko odtujen. Njegova predolga odsotnost na odru sproži, da gledalec skoraj pozabi nanj. Kadar je na odru, Samobor v svojem liku izpelje odličnih nekaj monologov, izredno artikuliranih in prepričljivih, kakršnih smo tudi vajeni od le tega. Toda kadar ga na odru ni, kar je pravzaprav večino časa, nanj pozabimo in se osredotočimo na zgodbe ostalih likov, čeprav se drama v celoti vrti okoli samega Serebrjakova. Razumem, da ima pri uprizoritvah z izvirnim besedilom glavno besedo zgolj besedilo, vendar se mi vseeno zdi, da bi profesor Serebrjakov lahko bil bolj vključen – tudi brez dodatnih besed. 

Sklep uprizoritve je Sonjin nežen objem Vojnickega in prigovarjanje, da bo vse v redu, kar predstavlja vrhunec čustvenega izraza. Čutimo neizprosno zimo, kar nas vznemirja, hkrati pa, znova kontrastno, ob pogledu na Strička in Sonjo prvič začutimo pristen odnos, ki je morda poslednje upanje, da najdeta srečo. Kica je uspešno opravil nalogo in zopet pripravil kvalitetno uprizoritev. Žal pa moram reči, da razen izjemne igre, ki se od Drame nenazadnje vendar le pričakuje, to ni predstava, ki se je bom spominjala še dolga leta.

Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik