GIBANICA 2019: Snježana Premuš, Rok Vevar: Poiesis sebstva

Ob prihodu v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma približno 40-članska publika ugotovi, da to ne bo predstava, ki bi jo opazovali z varne razdalje sedišč; predstava namreč ni formirana kot običajna gledališka ali plesna predstava, temveč gledalce vpleta v osrčje prizorišča – preusmeri nas na sam oder. Pred začetkom prejmemo le kratka navodila: ob prihodu na oder moramo odložiti odvečne stvari ter oblačila in se sezuti (čevlje pa naj položimo bodisi ob obešalnike z našimi oblačili bodisi ob osvetljeno belo črto čisto na koncu odra). To Snježana Premuš in Rok Vevar spremita s citatom francoskega filozofa Jean-Luc Nancyja: “Telo ni nikoli prikaz nečesa.”, ki nam poda prvi namig o razmisleku, ki naj bi nam ga predstava podajala: razmislek o telesu na odru in kaj to telo predstavlja.

Publika (ki bi bila lahko precej običajna) se spremeni iz gledalcev v opazovalce, razlika pa je sledeča: gledalec gleda uprizoritev in prizorišče večinoma z enega samega zornega kota, vpogleda v tehnično strukturo predstave ali v sam prostor uprizoritve nima. V Poiesis sebstva pa se obiskovalci organsko povežemo z odrom – vidimo tehnično opremo, tehnike, spuščanje zaves s perspektive nastopajočih, opazujemo zaodrje ter luči, tako pa se čedalje bolj vpletamo v prostor, saj nam je omogočeno tudi poljubno sprehajanje po odrskih deskah. Oder pa ni gol – na njem stoji majhna tribuna, obrnjena proti zadnji steni odra, na tribuni pa stoji en sam osvetljen stol. Celota spominja na inštalacijo, zaradi poslušanja mize deloma tudi  na senzorično gledališče. Pred tribuno, približno na sredini odra stoji ravno tako natančno osvetljena miza, ki je ozvočena s spodnje strani – besedilo, ki ga na posnetku govorita Rok Vevar in Snježana Premuš pa slišimo le, če uho prislonimo na mizo.

Ob misli na raziskovanje in natančnejše opazovanje prostora, ki se med predstavo poraja, potegne Rok Vevar vzporednico z Gospo Bovary avtorja Gustava Flauberta ter nam pove naslednje: glavni lik Emma Bovary v romanu pogosto pogleduje skozi okna, line, v glavnem izkoristi vsako možnost za nov pogled na svet. Tako naj bi  opazovali prizorišče, sedaj ko smo se z njim seznanili in povezali. Nismo pa se povezali le z odrom. Snježana Premuš na neki točki vodi preprosto in kratko vajo (kakršnih je bilo sicer kar nekaj), med katero je zaželeno mižanje, hkrati pa premikanje na mestu, ko pa spet smemo odpreti oči, pa naj bi počasi začeli s premikom po prostoru, in sicer tako, da bi s hojo postopoma oblikovali spiralo. Pri tem pa je seveda potrebno opazovati tudi ostale obiskovalce ter njihovo premikanje, s čimer smo urili svoj občutek ne le za prostor kot tak, temveč tudi za prostor neposredno okoli sebe.

Ob naši na novo pridobljeni povezanosti z odrom teče naša misel dalje, do naslova (Mar naslov nakazuje, da smo na odru ravnokar ustvarili novo verzijo sebe?) in do oseb na odru, do nas samih – opazovalcev. Sproži se spraševanje o predrugačenju osebe: smo na odru isti kot v vsakdanjem življenju? Smo gledalci spremenili svojo držo iz vsakdanje v odrsko prezenco ali vsaj njen približek?

Soizvajalci Tina Valentan, Urša Rupnik in Liza Šimenc s tem niso imeli problemov, saj jih obiskovalci sprva nismo registrirali kot izvajalce, šele ob določenih ključnih momentih prevzemanja pobude pri izpolnjevanju navodil avtorjev, kjer se je zaslutila njihova vključenost v predstavo. Skozi celoten potek so referenca, saj zaradi nenavadne forme včasih popolno sledenje navodilom in zavedanje vsega slišanega ni bilo mogoče, proti koncu pa so postali ključen člen: dajali so pobudo za gib in premik, t.i. navodila so nebesedno podajali razumljivo ter učinkovito. Zaradi nedefiniranega konca se opazovalcu zastavi vprašanje, kako si pravzaprav predstavljamo, da je predstava končana – kako in kdaj izvajalci izstopijo iz odrske prezence v vsakdanji gib. Ta razmislek se lepo pokrije z ostalimi odprtimi (ali pa ne-odprtimi) vprašanji, ki jih Poiesis sebstva sproži.