13. 8. 2022 / Oder / Komentar / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Slaba družba?

Igra: Vito Weis
Svetovanje za režijo: Žiga Divjak
Svetovanje za gib: Nina Pertot Weis
Svetovanje za glasbo in oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Dramaturško svetovanje in pomoč pri konceptu: Žiga Divjak, Nina Pertot Weis, Tomaž Grom
Oblikovanje luči: Vito Weis, Igor Remeta
Scenografija in kostumografija: Vito Weis
Vodja tehnike: Igor Remeta
Producentki: Tina Dobnik (Nova pošta), Nika Bezeljak (Moment)
Datum premiere: 26. 12. 2020, SMG
Datum ogleda: 5. 6. 2022, GT22, Maribor

V Koridorjevem projektu Umetnost v času korone, kjer smo recenzenti in uredniki na delavnicah premlevali vplive in dogajanja (tako družbena kot individualna) med samo karanteno in časom, splošno obarvanim s korono, smo se ubadali tudi z uprizarjanjem in ustvarjalnostjo med pandemijo. Osamljenost, praznina ali dejansko obuditev kreativnosti so bili najpogostejši opisani aspekti, ki so nas tedaj na omenjenem področju gradili, morda celo držali prisebne v tem neopisljivem času. Ali nas ponovitev tega težjega obdobja in njegove posledice (ukrepov) čakajo ravno za vogalom, še ni jasno, o tem lahko zaenkrat le ugibamo, vsekakor pa je od prvega ali drugega vala in prve množične izkušnje izolacije minilo ravno prav časa, da lahko doživeto reflektiramo ter ga morda zagledamo v drugi, distancirani luči, drugače kot smo ga dojemali tedaj, med samim dogajanjem. Kot omenjeno, smo o tem veliko razglabljali in nekaj malega tudi opisali, a redkokdaj se zgodi, da bi uprizoritev tako izvrstno nakazala občutke, ki smo jih posamezniki začutili med zaprtji in »pandemijskim vakuumom«, kot je to storila Slaba družba.

V okviru 57. Festivala Borštnikovo srečanje smo si 5. junija 2022 lahko to predstavo, ki si jo je konceptualno zamislil in uprizoril Vito Weis, ponovno ogledali. Njegov samostojni avtorski prvenec je nastajal pred in med pandemijo, kar je skoraj neizbežen povod za obravnavo ustvarjalčevih idej in zamisli. Uprizoritev se posledično ozira na obdobje najtesneje zaprte karantene in človekovo udejstvovanje, delovanje in ustvarjalnost v tem obdobju ter omejitve ter nove možnosti, ki jih je zaprtje odkrilo ali kar ustvarilo.

Že naslov nas povede v miselni tok takratne psihične negotovosti in ostalih stranskih učinkov izolacije. Kar nekaj ljudi je med karanteno ostalo popolnoma brez kontaktov z drugimi ljudmi, pa najsi bodo to dejansko fizični, »živi« kontakti ali zgolj telefonska oziroma virtualna »srečanja«. Samota pogosto prinese tudi osamljenost, četudi je slednja lahko prisotna v prostoru, družbenem ali fizičnem, tudi če v njem o(b)stajamo sami. V stanju, v kakršnemu smo bili ne le priča, temveč tudi neprostovoljni udeleženci, akterji, smo družbo delali sami sebi. Weis to v prostoru prisotni in opaženi publiki navkljub prikaže s tako naturalistično prezenco in splošno sicer nesmiselnimi, a postkoronskim gledalcem še kako razumljivimi dejanji, da v celoti in popolno zaobjame esenco ter občutke, ki smo jih doživljali med izolacijo.

Predstava, za katero se zdi, da se v njej prav nič ne zgodi, in ki svoj čas predstavlja na upočasnjeni ravni, celostno zaobjame tudi naš tedanji vsakdan: počasno pospravljanje, intenzivnejša skrb zase (naključni trenutki telovadbe, preoblačenja), hoja po stanovanju, dobesedno tratenje časa, obnavljanje že pozabljenih hobijev, zanimanje za nove, toda ne prenaporne … S temi gledališkimi slikami nas Weis tiho, a neizbežno popelje po trenutkih, ki bi jih morda raje pozabili, ampak vseeno ohranjajo tudi nekakšno nostalgično noto samotne, pa vendar kolektivne izkušnje. Na odru ulovljeni trenutki so, kot že omenjeno, odigrani tako, da se igra ne zdi zares igra, k čemur pa prida tudi kompozicija glasbene (Tomaž Grom) podlage, ki zveni tako predkoronsko, da bi nas lahko »vrgla« iz (po)doživljanja izolacijskih trenutkov, namesto tega pa nam odpre polje nehotnega spomina, po katerem se vsak gledalec sprehaja sam.

Zvočno slikanje je Weis ustvarjal tudi v živo z mikrofonom in efekti, s čimer je pričaral neko žalostno sentimentalno podobo tako ustvarjanja predstave (in vsega, kar prinese zaodrsko in odrsko udejstvovanje), pri čemer lahko hkrati govorimo o praznini, metaustvarjanju in moči ustvarjalnega početja, kot vzdušja izolacije in same predstave. Lepo umeščen moment, ki bi ga bilo mogoče kontekstualizirati kot izbruh slučajnega oziroma priložnostnega ustvarjanja, spominja tudi na nesmiselna, kaotična početja med karanteno. To pa še bolje ponazarja prizor s pelerino, ki jo Weis spremeni v predmet osmišljanja lastnega obstoja, kar pa ne ostane edini humorni vložek te uprizoritve. V enem izmed zaključnih prizorov se ustvarjalec poigrava s sprva fiksnimi, naknadno pa visečimi lučmi, s katerimi najprej čara vzdušje in riše sence po prostoru, nato pa jih – ko reflektorji visijo na različno dolgih žicah – spravi v nihanje in se jim izogiba, med njimi poplesava (Nina Pertot Weis). To istočasno elegantno in patosa polno koreografijo nadaljuje s postavitvami stolov, ki prostoru naenkrat dajo popolnoma drugo strukturo. S permutacijskimi preigravanji gledaliških elementov nas vodi skozi kaotično narativo celotnega procesa in ero izolacije.

V čisti izrazni formi, ki ji strukturo nudijo intenzivni, a umirjeni prizori, se podoba že omenjenih obravnavanih aspektov publiki ponudi do te mere, da zatišjem in predvidljivemu navkljub Slaba družba zaživi primarno v Weisu, nato v prostoru in v nas samih, a največji, z veseljem plačan davek terja z zakasnitvijo. Ob slikanju čutne krajine se ta v nas usede in nas ne spusti, pa najsi v nas rodi praznino, podoživljanja in nehotna spominjanja, motivacijo, bivanjska vprašanja ali vpogled v metaustvarjalni proces; z gotovostjo lahko trdimo, da te uprizoritev izprazni in spet napolni. Z ozirom na koronsko oz. postkoronsko družbo se ustvarjalci tako sprehodijo skozi samo izolacijsko dogajanje, ali bolje pomanjkanje dogajanja, v to tematiko pa vpletejo še premislek o ustvarjalnosti: kaj jo poraja, kako se odzivamo nanjo, kako se pojavi v nas in predvsem – kako ustvarjati med zatišjem ter skoraj brez kolektiva, ko družbo delamo samo sami sebi.

Lektura: Uršula Gačnik

Slaba družba.Foto: Ivian kan Mujezinović