Skupaj sami

Režiser: Nejc Gazvoda 
Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković 
Scenografinja: Urša Vidic 
Kostumografinja: Katarina Šavs 
Lektorica: Metka Damjan 
Oblikovalec svetlobe: David Andrej Francky 
Svetovalec za borilne veščine: Tomaž Barada 
Asistentka kostumografije: Ana Janc 
Igrajo: Maša Žilavec, Vojko Belšak, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec,
Žan Koprivnik, Matevž Biber 
Premiera: 26. marec 2021, SNG Drama Maribor (splet)

Ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marca, je preko spleta z odra Stare dvorane SNG Drama Maribor, v naše dnevne sobe posvetila predstava, ki govori o težkih situacijah koronakrize, v kateri se je Slovenija znašla marca 2020 in še traja. Skupaj sami je predstava o koronavirusu, o novi realnosti, o upanju, da bo morda epidemija trajala le 14 dni in o organski spremembi našega vsakdanjika. Režiser uprizoritve Nejc Gazvoda je na realističen način prikazal življenje ene izmed povprečnih slovenskih družin in njihov spopad z novim svetom. Predstava se dogaja v stanovanju, v katerem primarno živita mama Mirjam (Maša Žilavec) in njen najmlajši sin Matej (Žan Koprivnik), ki ga čez nekaj mesecev čakata matura in sprejemni izpiti na študij. Urša Vidic je scenografijo stanovanja postavila v veliko stekleno škatlo, ki gledalca spominja na akvarij in s tem prikaže utesnjenost v prostor, ki smo mu včasih rekli dom, sedaj pa je med drugim tudi šola, služba, telovadnica ipd. Zaradi ukrepov smo bili (in še zmeraj smo) prisiljeni živeti kot ribe v majhnem akvariju, ne moremo praktično nikamor, srečni smo lahko, če imamo morda kak vrt ali balkon. Tako scenografska podoba predstave kakor tudi kostumografija, za katero je poskrbela Katarina Šavs, se večinoma naslanjata na hladne odtenke, ki prikazujejo otožno, nelagodno in predvsem hladno atmosfero dogajanja in ti zgodbi dodajo dodatno vrednost ter pripomorejo k temu, da se gledalec z vsem skupaj še bolj poistoveti. Zaradi tega lahko rečem le, da je predstava izjemno estetsko dovršena. Gledališka uprizoritev je bila posneta na način srednjega totala v statičnem stanju, kar pomeni, da človeško figuro lahko že ločimo od drugih subjektov oz. objektov v kadru, vendar pa s takšnim kadrom gledalec izgubi predvsem stik z obrazno mimiko igralca in s tem tudi čustva, ki jih doživlja med zgodbo. Po drugi strani pa gledalec dobi ravno dovolj informacij preko igralčevega telesa in glasu ter tako oblikuje zgodbo, ki jo živi trenutno tudi sam. V bistvu ni preveč pomembno, kdo točno so osebe iz predstave, ker je to lahko zgodba moje, sosedove ali pa družine popolnega tujca. To je zgodba vseh nas.

Avtorica besedila in dramaturginja Nina Kuclar Stiković je dogajanje umestila v lanski prvi val epidemije. Začetni prizor predstave je podoben sliki, ki prikazuje tihožitje oz. je upodobitev razpostavljenih mrtvih ali negibnih stvari, kot so ponavadi cvetje, posode, glasbila, vendar pa je v našem primeru ta predmet človek, ki bolj ali manj krasi stanovanje. Ugotovimo lahko, da sta si mama in najmlajši sin zgradila svoje življenje po odhodu drugega dela družine, naenkrat pa v njuno zatočišče oz. pod njuno streho začnejo kapljati ostali člani družine, ki so dolgo nazaj odšli po svoje. Prvi se vrne starejši sin Luka (Matevž Biber), saj se je razšel s partnerico, stanovanje je oddal v najem zaradi pomanjkanja denarja in v vrnitvi domov vidi le »super« priložnost, kajti za vsa gospodinjska opravila bo poskrbela mama, on pa si lahko privošči spanje do opoldneva. Druga kaplja je oče Matjaž (Vojko Belšak), ki je odšel že dolgo nazaj v Italijo, se ločil od žene in tako bil odsoten lik v življenju prav vseh njegovih otrok, ki pa ga opišejo z naslednjimi besedami: »Foter je spizdil. On vedno spizdi«. Zadnja pa v stanovanje prikapljata še hčerka Paulina (Julija Klavžar) in njen fant Rok (Gorazd Žilavec), ki se prav tako spopadata s finančnimi težavami. Čeprav Roka prikazujejo kot tujek v stanovanju, so po vsem tem času in zamolčanih zadevah tujci med seboj prav vsi. Po dolgem času se je vsa družina spet zbrala, vendar pa se pojavi še novo vprašanje: kako se navaditi na ponovno skupno življenje? Rešitev za to ne obstaja, ni nobenega kuharskega recepta ali priročnika, ki bi nam pomagal v takšnih novih situacijah. Predstava pokaže, da očitno lahko naredimo le eno, in sicer, da živimo iz dneva v dan, se poskušamo prilagoditi krizi, si pomagati med seboj in upati, da se bomo zbudili v boljši jutri.

V središču dogajanja je nova družinska dinamika in družinski člani se spopadajo s tem, da ni več dobrega starega življenja in dobre stare družine, kajti sedaj so na površju le potencirani stari problemi, ki jih je treba rešiti, kar v eni izmed scen izpostavi tudi Rok: »Karantena ni ustvarila novih problemov, le stare je potencirala.« Doma ujeti protagonisti prikazujejo pasivno življenje našega vsakdanjika, hkrati pa se sprašujejo, kaj je mogoče početi doma, kdaj bo konec oz. če sploh bo konec. Čeprav sta režija in zgodba dokaj linearni, se odnosi v družini zaostrujejo in vodijo v en sam kaos, zmedo in nevednost. Nejc Gazvoda je v intervjuju v kratki informativni oddaji o kulturi in umetnosti na RTV Slovenija dejal: »Epidemija je zelo nefilmična, neuprizorljiva, dolgočasna, saj biti doma in se odmikati od ljudi je neakcija.« Zaradi prilagojenega pretočnega predvajanja predstave je bilo moč opaziti pospešene dele, ki prikazujejo ogromno poležavanja in presedanja po domačem akvariju. Panika in tesnoba skozi celotno predstavo strmo naraščata in se razpočita na koncu, ko družina izve, da je babica, ki je ta čas preživljala v domu upokojencev, preminila. Kaj sedaj? Kdaj bo konec te nočne more? Kje je konec? Na kaj čakamo? Zakaj čakamo? Mar res čakamo na konec našega življenja? Konec predstave prikazuje le en konec človeškega življenja, kar pa ne pomeni, da se takrat zgodba zaključi, kajti uro in pol dolga predstava traja tudi še po koncu babičinega pogreba, traja po tem, ko zagrnejo zavese, po ploskanju občinstva iz dnevnih sob in poklonih ustvarjalcev ter po tem, ko ugasnemo spletni prenos SNG Drama Maribor.

Predstava Skupaj sami je začetek umetniškega obdobja, ki prikazuje novo realnost, spomine idealiziranega preteklega življenja, brezskrbnega odraščanja in zamujenih priložnosti. Našo trenutno situacijo tako podrobno preslika v gledališko formo, da se bi lahko vprašali, ali se gledamo v ogledalu, ali lahko sploh še komu verjamemo, kajti nenazadnje prav nihče ne ve, kdaj bomo lahko zaspali brez panike zaradi nevednosti in strahu pred tem, v kakšen jutri se bomo zbudili.