Škorpijon
Režiserka: Nina Šorak
Prevajalec: Primož Vitez
Dramaturg: Rok Andres
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Tina Pavlović
Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič
Avtorica videa: Vesna Krebs
Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš
Lektorica: Klasja Kovačič
Igrajo: Saša Pavček, Bojan Emeršič, Iva Babić, Saša Tabaković
Datum premiere in ogleda: 7. 5. 2021 (splet)
Kot ena zadnjih premier te sezone, a prva slovenska uprizoritev dela, je na odru Male drame 7. maja 2021 zaživela igra Škorpijon v režiji Nine Šorak. Dramsko delo in uprizoritev se ukvarjata pretežno z nesprejemanjem drugačnosti, kar je pogojeno s strahom in nerazumevanjem neznanega – intelektualno lenobo. Žalostno je, da se od leta 1998, ko je bilo delo objavljeno, družba ni pretirano spremenila, a ravno to je razlog, da delo ostaja relevantno še danes.
Sprva se publika s pogledom skozi tri okna (trije pogledi na svet: starši, hči, migrantski delavec Jules) stanovanjske hiše spozna z zakoncema Claude (Saša Pavček) in Paulom (Bojan Emeršič), ki sta nekje v svojih šestdesetih letih in čakata na prihod hčere, ki morebiti prispe tudi s svojim možem in potomci. Že takoj je čutiti zategnjenost nevrotične matere, oblečene v stroga sivkasta oblačila in z lasmi, spetimi s kar tremi (!) sponkami. Brez nasmeha ali prijazne besede ni ravno popolno nasprotje svojega bolj potrpežljivega in medlega moža, a vseeno postane kaj hitro jasno, da je ona Škorpijonka. Ostrina in strupenost, ki ju Pavček izredno dobro prikaže, presežeta mejo zaslonov in gledalci čutimo neprijetno atmosfero, v kateri je bila prisiljena odraščati hči Helene (Iva Babić), sedaj v svojih tridesetih, a še vedno zagrenjena zaradi vedênja svojih staršev, predvsem matere. Skozi celotno predstavo je njen neprostovoljni soobstoj z materjo prikazan predvsem telesno ali z molkom, vsekakor pa očitno in hkrati spretno. Kot kontrast nam je dan hčerin odnos z očetom, saj je videti, da med njima ni večjih nesporazumov ali zamer, in kakor v mnogih disfunkcionalnih družinah sta si v oporo pri prenašanju matere oziroma partnerke.
Našteti, kaj vse točno muči našo mater, je praktično nemogoče, a jasno je, da jo obremenjuje sindrom praznega gnezda, ki postane razviden ob materinem poseganju v zasebnost hčere. Ko pa je slednja odsotna, se poseg dogodi vsem prisotnim v Claudejini bližini, čustvena odtujenost, vidna ob nepriznavanju lastnih poskusov pozitivnih čustev, a verjetno zgolj slaba kompenzacija za pretirano skrb za dober zunanji izgled lastne družine, pretirana normiranost (kdor ne razume in ne živi po natankih standardih opazovalca in sodnika, je obsojanja vreden). Problematika, ki jo predstava opisuje, je skrita v statičnosti. Nihče izmed likov se ne trudi spremeniti sebe, nikakršne motivacije za poskus razumevanja ni zaznati, niti v hčeri, ki se je od primarne družine le (geografsko) oddaljila, sama pa v svojem bistvu ostaja ravno tako sama v lastni osamljenosti kot Claude. Dober indikator tega je prihod temnopoltega migrantskega delavca, ki ga starejši del družine sprejme absolutno rasistično s klasičnimi opazkami o tem, da bo zaradi svoje rase onesnažil njihovo okolje in z neutemeljenim dvomljenjem v njegove namere in intelekt. Do trenutka Julesovega prihoda, delavca (Saša Tabaković), napetost raste in raste, tedaj pa pride do prvega vrha, ki nam, če je bilo vse to prej bolj prikrito, prikaže razsežnosti ksenofobije, diskriminacije, rasizma, sovražnega govora, ki se ga presenetljivo ne posluži le mati, temveč tudi oče, ki je pred tem deloval le kot neka stabilna permisivna točka. Uprizoritev pa, razen igre, ki je sicer konsistentno prepričljiva, z vstopom Tabakovića le doseže svoj absolutni vrhunec.
Ko Jules in Claude ostaneta sama, se začenja Claude v svojem vedênju zdeti skoraj človeška, Julesa obravnava kot sebi enakega, kar pa se še prehitro sprevrže v spolno nadlegovanje, ki ga morebiti ni moč popolnoma utemeljiti. Morda gre za trenutek, ko se Claude zave, da potrebuje malo sprostitve, kar eskalira v otipavanje in vsakršno dotikanje Julesa, ki ga mati verjetno vidi kot nekakšno eksotiko, s čimer se v nabor problematik vplete tudi objektifikacija; ta je sicer najpogosteje prisotna v objektifikaciji žensk s strani moških, a v bolj rasno in etnično mešanih kulturah od naše je ogromen problem tudi, da predstavniki predvsem bele rase vidijo predstavnike drugih ras kot zgolj eksotična telesa za lastno spolno potešitev brez ozira na preostale aspekte bitja, ki ga tako objektificirajo. Ko Jules uspe pobegniti otipavanju in nespodobnim namigovanjem, kaj namigovanjem, zahtevam Claude, pride do monologa, ki bi bil zaradi svojega patosa, izredne energije, popolne diskriminacije, ki zapuščajo usta Saše Pavček, ravno tako lahko zaključek, saj se zatem ne zgodi nič, kar bi še lahko pridalo že tako nadrobnemu orisu prej omenjenih socioloških problematik. A prizor Pavček in Tabakovića, ki je izreden že, ker reprezentacije tako spolnega nadlegovanja ni pogosto zaznati, da ne omenjamo težavnosti igre takega odnosa in briljantni izvedbi obeh igralcev, Pavček z izvrstnim monologom uspe še nadgraditi.
Že prej omenjena sivina je tudi sicer rdeča nit uprizoritve, saj so druge, živahnejše ali temačnejše barve, uporabljene le ob dveh priložnostih; sivina pa verjetno simbolizira stanje in razmišljanje povprečne družine v tistem obdobju v Franciji. Siva je na splošno izredno nemarkantna barva brez življenja, kakršna je tudi obravnavana družina, ki svojega življenja ne izkorišča z užitkom, temveč se osredotoča predvsem na tuja življenja. Tako je sivina konsistentno prisotna tako v kostumografiji kot v scenografiji in pri oblikovanju luči.
Uprizoritev se uspešno ozre na posesivnost do lastnega načina življenja, projekcije pričakovanj, ekstremne diskriminacije in stigmatizacije, antifeminizem … zasluge temu pa gre pripisati predvsem igri in odličnim monologom, smotrni scenografiji, pripovedni kostumografiji in smotrni ter odločni režiji, a predstava malce oslabi na oblikovanju svetlobe, ki je sicer vzporedno poteku predstave in ga vsekakor ne moti, bi si pa lahko osvetljevalci pustili več razpona. Temu navkljub pa predstava na odru zaživi, kot sta še vedno živi vsakovrstna diskriminacija in nepotrpežljivost v našem okolju.
Lektorirala: Uršula Gačnik
