24. 5. 2021 / Oder / Recenzija

Škorpijon

Režiserka: Nina Šorak 
Prevajalec: Primož Vitez
Dramaturg: Rok Andres
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Tina Pavlović
Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič
Avtorica videa: Vesna Krebs
Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš
Lektorica: Klasja Kovačič
Igrajo: Saša Pavček, Bojan Emeršič, Iva Babić, Saša Tabaković
Datum premiere in ogleda: 7. 5. 2021 (splet)

Tretja premiera malega odra ljubljanske Drame je bila premierno odigrana (še zmeraj predvajana po spletu) v petek, 7. 5. 2021, v režiji Nine Šorak. Uprizoritev je sestavljena iz dveh zgodb. Prva je družinska, zgodba o možu in ženi ter njuni odtujeni hčerki, to je intimna zgodba nerazumevanja. Druga zgodba je bolj splošna, takšna, da se lahko z njo poistoveti prav vsak. Prikazuje stanje strahu v družbi, še posebej strahu kot takega. Predstava nagovarja razna vprašanja tujstva, ampak ali se še kdo v najbolj domači družbi počuti kot tujec? V Sloveniji je sosedova trava že od nekdaj bila bolj zelena, sosedov pes je bil zmeraj glasnejši, njihovi obiski bolj zoprni, njihova fasada bolj nadležna itd. Ampak zakaj nam sploh mar, kakšne rože imajo drugi posajene na svojih gredah? Zakaj se razne Afre in Tarbule (ne le v Grumovi drami) iz svojih balkonov ali dnevnih sob vtikajo v življenja drugih? Morda, ker takšni ljudje sami ne živijo in želijo vpijati življenja drugih. 

Ob prižigu luči zaslišimo šanson, vidimo steno oziroma pročelje hiše, ki služi kot podlaga za video (avtorice Vesne Krebs), ki ima več vlog, in sicer je del scenografije (za katero je poskrbel Branko Hojnik). Ta še posebej označuje psihološko stanje zamaknjenosti prebivalcev pod streho tega stanovanjskega objekta ali morda celo pod temi oblaki, tem nebom.

Škorpijon. Foto: Peter Uhan

Predstava avtorice besedila Véronique Olmi se dogaja nekje na jugu Francije leta 1989, ko se upokojeni zakonski par pripravlja na nedeljsko kosilo z odtujeno odraslo hčerko. Saša Pavček igra mamo Claude, konzervativno, agresivno, pretirano, zateženo žensko, za katero drugačnost pod nobenim pogojem ni sprejemljiva. Je zgolj nesrečna ženska, ki jo je strah neizživetega življenja in lastno bolečino prenaša na druge, saj njena osebnost temelji na sovraštvu do sebe in drugih. Bojan Emeršič igra očeta Paula, ki je na prvi pogled dolgočasen upokojenec, zbira znamke in je zadovoljen že z minimalnim, njegov največji problem pa predstavlja vsiljivost. Svet zgolj opazuje skozi okno, živi zaprt sam vase, moti ga vse, kar presega meje njegovega stanovanja. Morda je njegova prekrita vrsta ksenofobije še celo hujša kot tista, ki jo Claude glasno in jasno zagovarja. Okno načeloma predstavlja neko luknjo v zidu, možnost, da vidimo ven iz kletke, a hkrati nam trdno določa pogled oziroma ga uokvirja. Tako imamo torej skozi okna fasade pogled v gnezdišče ksenofobije in drugih fobij. Ko v igro vstopi hčerka Hélène, ki jo igra Iva Babić, ki želi pobegniti družinski mentaliteti, svojim lastnim koreninam in mišljenju, ugotovimo, da je ta družina v bistvu zelo disfunkcionalna. V kostumografiji, ki je bila delo Tine Pavlović, so prevladovali hladni toni, kar se odlično ujema z empatijo in odnosom do soljudi dramskih likov. Uprizoritev je bila precej linearna, kljub temu, da je venomer nizala nove like, nove zgodbe in nevšečnosti, vendar pa je ves čas potekala na isti frekvenci, ki ti zleze pod kožo kot občutek neprijetnosti, celo človeškega gnusa in arogance. Skupek vseh elementov (s spletnim prenosom vred) je deloval realistično srhljivo in mračno. Upam, da sedaj, ko se predstava izvaja v živo, vse to pride bolj do izraza in se ne izgubi v mediju.

Glavna tema predstave je prav ksenofobija, ki je velikokrat doumeta kot strah pred tujim, tujci, vendar pa si je v predstavi najbolj tuja prav družina. So tujci, ki se delajo, da bodo v miru pojedli kosilo. Tujci, ki si ne gledajo v oči. Tujci, ki imajo spomine na včasih, a sedaj živijo vsak zase, na tujem. Dogajanje, ki je že tako ali tako polno prepirov, nesoglasij, prekine še en tujec, sosedov delavec iz Senegala. Jules N’Diaye (igra ga Saša Tabaković) je tuji temnopolti človek, žrtev različnih sistemov – vse od političnega do ekonomskega –, ki se je v Francijo oz. Evropo preselil kot v obljubljeno idealno deželo, deželo belih ljudi. V predstavi so prikazali razliko med poltmi, in sicer Tabakoviću so pustili njegov naravni ton kože, belsko družino pa so še bolj pobelili. Ustvarjalci so takšno izbiro na pogovoru komentirali kot nujno, ker živimo v 21. stoletju in po njihovem mnenju bi temnopolt igralec, ki bi igral temnopolti lik, bil zgolj star stereotip. Pa je res tako? Kljub temu da je gledališče magičen prostor, v katerem lahko pokažeš vse, bi v tej uprizoritvi igralec druge polti prišel morda še toliko bolj do izraza, ker je ravno to ena glavnih idej, ki so jih želeli prikazati – drugačnost. Morda je malce čudno gledati »belca«, ki mu nekdo pravi, da je »črnec« in ga označuje kot nekoga »ki ni naš«. Čeprav mi je grozno, da morajo te opazke biti še zmeraj del tega sveta, da ne moremo živeti vsak zase in tako bolj skupaj, je treba poudariti, da ti problemi še niso povsod in povsem razrešeni.

Škorpijon. Foto: Peter Uhan

Gledala sem spletno premiero in način prenosa te predstave ni bil jasen – kamera namreč ni bila statična, saj je verjetno želela zaobjeti čim večji del prostora in aktivnega dogajanja, vendar pa je zato slika bila velikokrat motna. Zaradi slabega prenosa je bilo predstavo na nekaterih delih težko spremljati. Četudi je bilo morda namenoma tako zastavljeno, je gledalca od doma motilo, kar pa seveda ne bi bil eden izmed razlogov za slabšo uprizoritev, če bi takrat imela možnost gledati neposredno, v živo, v gledališču. Izkoristite priložnost, če jo le lahko, in si poglejte predstavo v gledališki dvorani. Gotovo bodo vtisi o v živo ogledani predstavi drugačni od vtisov iz kavča ali postelje.

Že sam naslov drame Škorpijon, v orginalu  La Jouissance du scorpion, odlično opiše družino iz uprizoritve in tudi tiste, s katerimi si delimo planet. Škorpijon je namreč nevaren pajkovec, ki te lahko piči, vendar ne smrtonosno, temveč bolj nevarno – tako da dobiš oteklino in izjemno bolečino. Ta je bolj akutna, zasidra se vate, v tvoj spomin, občutke. Takšna vrsta bolečine predstavlja zgolj neko utež, s katero bivaš na tem svetu, bodisi se želiš premakniti bodisi ne, se ne moreš, stiska te, utesnjuje, duši, vse dokler te ne prežveči in izpljune. Potem se baje navadiš. Vse spremembe, boleče ali ne, so zgolj stvar navade in morda kančka tvoje lastne volje. Ko pa škorpijon ne more več preživeti, s strupom piči samega sebe. Piki škorpijonov so v naši družbi vedno bolj pogosti, vendar pa človeški škorpijoni pikajo z besedami, z izjemnimi orodji, ki jih pretvorijo v strup za družbo, sovražni govor pa se je s spletom razširil v javnost, v vse kotičke človekovega bivanja. Žaljiv in neprimeren govor je postal del našega vsakdanjika, izpadi slabonamernih besed so postali zgolj pokazatelji razmerij moči – kdo lahko, kdo upa, kdo se bo skril … V predstavi je bila poudarjena naslednja misel: »Človek brez dela, je človek brez vrednosti – imigrant brez dela, je lopov.«

Škorpijon. Foto: Peter Uhan

Predstava nam na mizo vrže idejo, kako se je torej najbolje soočiti s stereotipi, s svojimi strahovi – tako, da strah enostavno kar sam pozvoni pri tvojih vratih med nedeljskim kosilom in naslednji trenutek že sedi v tvoji dnevni sobi. Kaj boš naredil glede tega, pa je stvar vsakega posameznika. K strahu lahko v tvojem varnem območju prisedeš in ugotoviš, da je zgolj iluzija, ki obstaja v tvoji glavi, da je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, ali pa boš pustil, da ti umaže preprogo, pusti madež, ki ga nikdar ne opereš.

Lektorirala: Uršula Gačnik

                                                            
Škorpijon. Foto: Peter Uhan