Sin
Premiera: 18.1.2020, Mini teater Besedilo: Florian Zeller Prevod: Miha Medved Režija: Eduard Miler Dramaturgija: Žanina Mirčevska Scenografija in kostumografija: Jean Guy Lecat Asistenca scenografije in kostumografije: Slavica Janošević Lektura: Jože Faganel Igra: Polona Juh, Branko Šturbej, Gašper Lovrec, Saša Pavlin Stošić, Robert Waltl
V Mini teatru je 18. januarja 2020 doživela premiero uprizoritev dramskega teksta Floriana Zellera z naslovom Sin. Avtor v dramskem besedilu podrobno oriše psihološki stadij razpadle družine, s poudarkom na sinu Nikolasu (Gašper Lovrec), ki poleg izredno čustvenega doživljanja ločitve staršev zaključuje srednjo šolo, zaradi česar je obdan s tesnobnimi mislimi o svoji prihodnosti in smislom vsega nasploh.
Gledalec zaradi jasnosti in lepih prikazovalnih dialogov dramskega teksta že skoraj na začetku tako lahko sam Nikolasu pripiše znake depresije, Gašper Lovrec namreč z umikanjem pogleda, grizenjem ustnic in stiskanjem prstov ter glasom, ki med bolj intenzivnimi prizori nakazuje na resignacijo, spretno prikaže stisko najstnika, ki ne najde smisla obstoja in ki ga starši nikakor ne zmorejo zares razumeti. Nikolasova mati (Polona Juh) se s sinovo stisko ne zna zares poistovetiti ali mu pomagati, kar v njej sproži malodane pretirano skrb, če ne paranojo, ki jo Polona Juh odlično prikaže, saj skozi specifično zadihan govor in utrujeno gibanje do publike prispeta njena sesutost in izčrpanost, predvsem pa nemoč pomagati sinu. Tako z drobnimi režijskimi posegi Eduard Miler doseže, da se gledalec posveča predvsem razvoju in odnosnosti likov, kar izredno pritiče obravnavanemu besedilu.
V enaki meri kot mati pa je nemočen distanciran, a zaskrbljen oče (Branko Šturbej), ki živi z novo partnerko (Saša Pavlin Stošić) in njunim sinom in Nikolasa le redko vidi, njun odnos pa je zato precej površinski, vsaj dokler se Nikolas na lastno željo z vednostjo matere ne preseli k očetu. Sprva je videti, da odločitev ustreza vsem, celo z očetovo partnerko se Nikolas ujame, četudi z manjšimi konflikti med njima, igralca pa na odru dobro sodelujeta in se podpirata, čustvenost in globina likov namreč prideta do izraza, do publike zaveje pristnost, tudi suverenost in bridka lepota igre Saše Pavlin Stošić.
Igralci v splošnem izredno natančno skačejo med različnimi čustvi in razmisleki iz prizora v prizor, s poudarkom na Gašperju Lovrecu, ki ima kot subjekt vseh pogovorov, tudi teh, ki jim ni priča, še posebej težko nalogo, da se vsakič vede drugače kot se je poprej, vseeno pa ob tem ohranja konsistenco. Prehode med prizori zmotita le atmosferi neprimerna in vsiljiva glasba in pomanjkanje časa, da bi publika lahko po videnem zares dojela in začutila odrsko dogajanje. Prizori so na določenih mestih skorajda prekratki, četudi jasni in očiščeni vseh odvečnih replik.
Pomemben aspekt predstave je tudi ogromna trikotna prizma, ki predstavlja Nikolasovo sobo oziroma kasneje, ko je Nikolas po poskusu samomora hospitaliziran, zdravniško sobo ali kabinet. Prizma je premična in s tem podaja mnogo možnosti za spremembo prostora, a določene rešitve preprosto niso ustrezne, saj prostor morda neprikladno razdelijo, da ostaja neizkoriščen. Tako v prizoru, v katerem skušata Nikolasa s prikupnim poskusom plesanja sprostiti oče ter njegova partnerka, Nikolasova impulzivna, eksplozivna, predvsem pa odlično utelešena sprememba energije ne pride do izraza v dovolj veliki meri, saj prostor moti neprikladno postavljena prizma. Nekaj rešitev pa je popolnoma inovativnih. Tako se v prizoru Nikolasovega ponovnega izliva čustev na steni prizme nenačrtovano zariše senca, ki mu kot Ostržku podaljša nos. Prizma je edini scenski element poleg stranskih stolov Mini teatra, ki so med pogovorom med starši ter zdravnikom (Robert Waltl) in Nikolasom vrhunski pokazatelj igre moči, saj zdravnik staršem nakaže, naj sedita na nasprotni strani Nikolasa, slednji pa prisilno sedi ob zdravniku, ki starše prepričuje, da je dobro, če Nikolas ostane na zdravljenju in jemlje zdravila.
Ko Nikolasa s privolitvijo staršev končno pošljejo domov, se Nikolas pred starši vede pretirano srečno, celo manično. Starši začuda ničesar ne sumijo, ko sin reče, da samo skoči pod tuš, nakar se iz zaodrja, kamor Nikolas izgine, zasliši strel puške, takoj zatem pa se oder zatemni, s tem pa publiki ponovno ne da priložnosti čutiti tenzije počutja staršev. V naslednjem in hkrati zadnjem prizoru pride do večjega dramaturškega posega, saj odrasli ter uspešni Nikolas stopi do očeta in mu podari svojo knjigo, kar je verjetno lep, a neresničen zaključek za očeta, gledalcem pa se vse skupaj lahko zazdi osladno, četudi lepše od golega zaključka takoj po samomoru.
Če spregledamo določene inkonsistence, ki se ponesreči vtkale v dogajanje (starost Nikolasovih sošolcev, Nikolasova priljubljena oblačila), je odrskemu odvijanju lahko slediti. Všečna je tudi tematika duševnih bolezni, ki je v zadnjih letih sicer opaznejši problem in se o njem govori več, zaradi česar počasi izginja negativna konotacija, ki jo denimo nosi depresija, kljub temu pa razumevanje bolezni, ki ne prizadenejo telesa, temveč psiho, še vedno ni doseženo pri večini populacije, zato je govor o tem in uprizarjanje psihološke študije odlična poteza Mini teatra.
