Samo ne poglej dol!
Prevod: Andrej E. Skubic Dramaturgija: Evelin Bizjak Asistentka dramaturgije: Helena Šukljan Scenografija: Miloš Narobe Asistent scenografije: Sandi Mikluž Kostumografija: Neli Štrukelj Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Likovna podoba in oblikovanje lutk: Barbara Bulatović Lutkovna delavnica in animacija: Brane Vižintin Koreografija: Branko Potočan Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Asistent režije: Mitja Lovše Hospitantka: Amber Buck-Burrows Vodja predstave: Liam Hlede Lutkovna tehnologija: Aleksander Andželović, Barbara Bulatović in Mitja Ritmanič Igralci: Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Katarina Stegnar, Daša Doberšek, Vito Weis, Matej Recer, Nataša Keser, Klara Kastelec, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Matija Vastl, Maruša Oblak, Robert Prebil in Liam Hlede
Na petkov večer je v Kulturnem domu Bernik v Domžalah gostoval ansambel Slovenskega mladinskega gledališča in pred občinstvo ljubljanskega predmestja razstavil portret odvisnosti. Slednja besedna zveza najbolje zaobjame tako fabulo, kot tudi idejo tragikomične drame Ljudje, kraji, stvari, originalno izpod dramaturškega peresa Angleža Duncana Macmillana.
Fabulativno gledano predstava spremlja Emmo (Janja Majzlej), igralko v poznih tridesetih, ki izgubi službo v gledališču zaradi vedno večje odvisnosti od alkohola in drog. Iz želje po ponovni sklenitvi službenega razmerja se vključi v kliniko za odvajanje od drog in alkohola. Sama ne verjame, da je odvisnica, a je nasprotno očitno tako drugim likom v predstavi, kot tudi gledalcem. Fabula iz te osnove sledi očitnemu cilju: Emminemu odvajanju in sprejetju dejstva, da je odvisnica. To Emma lahko stori le preko soočenja z ljudmi, kraji in stvarmi, ki omogočajo njeno odvisnost.
Vsebino dopolnjuje spreminjajoča se igra: Emmin karakter in njena dikcija se spreminjata glede na njeno psihofizično stanje, kar prispeva k realizmu predstave, hkrati pa jo zaradi komičnih vložkov dela tudi bolj dinamično. Izogib enoličnemu portretu karakterja odvisnice je ključno za presežek stereotipnosti. Emma kot karakter je splet lastne odvisnosti in manjka identitete, ob enem pa je tudi očitno inteligentna. Njene stalne reference na različne avtorje in filozofsko ter literarne koncepte aludirajo tako na njeno inteligentnost, ki je v stereotipu odvisnici morda ne bi pripisali, ob enem pa ustvarja logični obrambni mehanizem samozagledanosti proti Emmini lastni nesamozavesti. Emma se v koncu predstave skozi svojo odvisnost prebija z geslom “Samo ne poglej dol”. Gre za dokaj poznano frazo, vzeto iz risanke Looney Tunes, ki bi jo vzvišena Emma iz začetka predstave, ki si ne priznava lastne odvisnosti, naravnost prezirala. Ravno ta stavek tako popolno ilustrirana Emmino karakterno transformacijo.
Največja odlika predstave je povezanost igralcev z interaktivno sceno in odrskimi rekviziti. Štirinajst nastopajočih igralcev je namreč izurjenih tudi v rabi marionet, petju in plesu, prav tako pa so kos tri ure in pol dolgi predstavi. Izjemno navdušijo tudi marionete same, ki predstavljajo tako protagonistkine halucinacije, kot tudi njene mnoge alter ege, ki jih goji zaradi šibkega občutka za lastno identiteto. Marionete imajo groteskno prevelike glave, ki delujejo kot odlitki dejanskega človeškega obraza in v zatemnjenem prostoru neprijetno podobno igralcem samim, njihovo srhljivost pa dokončujejo prekratke okončine.
Ko govorimo o marionetah, se moramo ustaviti tudi pri sami odrski uprizoritvi teme odvisnosti. Da ansambel, avtor in režiser temo razumejo, je povsem jasno. To je razvidno že iz lutk, ki ne prestavljajo le stereotipne grozljivosti »slabega tripa«. Marionetni halucinatorni alter egi za protagonistko niso le grozljive prikazni, ampak tudi njene največje podpornice in prijateljice, ki njeno labilno duševnost napolnjuejo z evforijo.
Predstava v svojem bistvu ni pretirano moralizirajoča, čeprav je prav moralizem skoraj vse, čemur se njeni liki posvečajo. Vsak ima drugačno idejo o spopadanju z odvisnostjo in njenem izvoru, kar med liki vzpostavlja stalen konflikt. Kljub temu so nazori likov predstavljeni individualno, kot skupek njihovih karakterjev samih. V samem koncu dramska fabula ne prikima posamezni od mnogih predstavljenih idej. Vsi liki imajo svoj prav in svoje napake: simpatizirati je lahko tako s protagonistko, kot z njeno mamo, prav tako pa je lahko oba lika prezirati zaradi njune krutosti; kljub temu, da je ta v obeh primerih logična.
Konec je presenetljivo optimističen; čeprav se protagonistka znajde pred škatlo vsega, kar je zapustila za seboj in jo ta odrečena preteklost pritegne, se ji, vsaj v indicu, vseeno upre. O podobnem priča tudi scena, ki na začetku oblikuje napis »Exit«, ki mu sledita »Control« in v samem koncu »Restart«. Računalniška dikcija s tem kima napredku protagonistke, aludira pa tudi na napredek Marka (Vito Weiss), ki se iz pacienta na odvajanju prelevi v zdravstvenega delavca, ki odvisnikom pomaga. Navidezno pozitivnost drame negira like prejšnjega zdravstvenega delavca Fosterja (Ivan Peternelj), ki kljub ogromnemu napredku svoji bolezni podleže. Foster predstavlja potencialno Markovo prihodnost, saj je ta, kljub temu da je njegovo mesto nadomestil, še vedno v nevarnosti, da konča popolnoma enako. Ravno Fosterjeva smrt predstavo rešuje pred preveliko, naivno optimističnostjo, čeprav še vedno menim, da bi bil konec drame bolj udaren, če bi bil manj konotiran in bolj odprt.
Kljub nepopolnosti konca ne moremo mimo pohvale dramaturškega razvoja odnosov med liki, še posebno odnosa med protagonistko in njenimi starši. Če bi bila Ljudje, kraji, stvari res naivna predstava, zavezana nerealnemu optimizmu, bi starša protagonistko po odvajanju sprejela nazaj odprtih rok, a je ne. To je dramaturško pohvalno, saj ima avtor očitno dobro izdelano perspektivo slabih medosebnih odnosov, možnost okrevanja in ponovne povezanosti ter tudi popolne stagnacije navkljub trudu. Nekateri odnosi so ne glede na deljeno ljubezen in kompatibilnost preprosto preveč uničeni, da bi se lahko kadarkoli popravili, česar se avtor zaveda. Predstava tako ni ne karajoča opozorilna zgodba ne pretirano optimistična zgodba o ozdravitvi, ki v svoji popolnosti ni dosegljiva. Odvisnost predstavlja kot terminalno bolezen, kar v resnici je in kar je edina resnična teza predstave. Ta je v večini funkcionalno podrejena portretiranju bolezni z odsotnostjo moralizma, karanja in pretiranega optimizma pa vzpostavlja tudi sklepno tezo: odvisnost ni zgolj serija obče opredeljenih slabih odločitev, ki jo pacient lahko na lastno željo prekine.
Lektorirala: Uršula Gačnik
