Romeo in Julija
Premiera: 14. februar 2021, Stara dvorana SNG Maribor Izhodiščno besedilo: William Shakespeare Režija: Aleksandar Popovski Igrajo: Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Ksenija Mišič, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec, Matevž Biber, Vojko Belšak, Nejc Ropret, Mojca Simonič, Petja Labović, Blaž Dolenc, Davor Herga, Eva Kraš, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Prevajalec: Srečko Fišer Avtorja priredbe: Aleksandar Popovski in Nina Kuclar Stiković Scenograf: Sven Jonke (NUMEN) Kostumografinja: Jelena Proković Skladatelj: Marjan Nečak Koreograf: Žigan Krajnčan Oblikovalec svetlobe: Aleksandar Popovski Asistent režije: Luka Marcen Lektorica: Mojca Marič Asistentka kostumografije: Nina Čehovin Asistent scenografije: Matic Gselman
Na valentinov večer, 14. februarja, je premiero doživela najnovejša uprizoritev Shakespearovih Romea in Julije, ki jo je na oder Drame SNG Maribor (in na zaslone spletnih gledalcev) postavil režiser Aleksandar Popovski z ekipo. Kot to uprizoritve klasik pogosto počenjajo, si tudi pričujoča daje opraviti z vprašanjem avtonomnega posodabljanja dramske snovi na eni in afirmacijo presežnosti besedila na drugi strani. Krmarjenje skozi poskus, da bi odgovarjala na oba pola, pa ne poteka povsem gladko. Najsibo razlog obremenjujoča kanoničnost obravnavanega besedila, kontekst valentinovega ali pa kaj tretjega, se zdi predstava za igralsko zasedbo breme, s katerim mora opraviti, preden bo večer nadaljevala kje drugje. Kljub konkretni dolžini odrskega dela se uprizoritvi ves čas mudi proti koncu, njene strelice pa srž Romea in Julije le tangencialno oplazijo, namesto da bi jo prestrelile.
Besedilo s tolikšno težo ob vnovični postavitvi na gledališke odre nikdar ne korespondira le s svojo izvorno obliko, temveč tudi z vsemi preteklimi branji in uprizoritvami. Reinterpretacija Romea in Julije ni le premislek o razmerju med učinkom dela pred štirimi stoletji in učinkom dela danes, temveč tudi o vsem (gledališkem) času, ki je prišel vmes, in je hkrati vzpostavljanje odnosa do ugotovljenega. Vsaka uprizoritev Romea in Julije, ki se je zapisala v zgodovino, je postregla z novim, drugačnim branjem Shakespearovega izvirnika, ga izzvala in hkrati opolnomočila. Novo branje po meri sodobnega trenutka želi ponuditi tudi mariborska uprizoritev. V času trajanja predstave se ta na videz premika nazaj proti izvornosti, s tem pa hkrati tudi proti kompleksnosti, kar izpostavlja zanimivo, a morda pretirano poenostavljeno premiso ustvarjalcev: ti namreč – morda nevede? – preteklost izenačijo z žlahtnostjo in globino, sedanji čas pa s površinskostjo in mimobežnostjo. To stališče poskuša predstava ponazoriti na več načinov, vendar prav zaradi ironičnega in odklonilnega odnosa do ‘nepristnosti’ današnjega časa, ki ju jemlje kot dano dejstvo, sama sebi odreka možnost za dejansko refleksijo sedanjosti.
Na začetku predstave je prisotnega več poseganja v izvorno besedilo, priča smo pogovornemu jeziku in slengovskim izrazom, ki se vrivajo v gosto shakespearsko besedno tkanje. Liki so v svoji izreki in drži na začetku bližje sodobnosti, prav tako pa o vdoru sedanjega trenutka priča kostumografija (Jelena Proković), ki bi jo zlahka postavili v kakšen modni editorial sezone 2021.
V tem silovitem začetnem posodabljanju najbolj izstopa tolpaški trio Romeo (Žan Koprivnik), Benvolio (Petja Labović) in Mercutio (Blaž Dolenc), ki na vso silo poskuša ponazoriti tragikomiko stereotipa sodobnih študentskih jebivetrčkov, kakršne je moč srečati v vsakem spodobnem klubu malo po polnoči (do četrte se že poberejo kam dalje, na afterja). “Boys will be boys“, se nasmiha predstava in skomiga z rameni: med namigovanjem na Tinder, droge in drkanje so trije mladi moški tako v svojem obnašanju kot tudi v izrazoslovju nerazumno objestni in vulgarni. Fantje današnjega dne? Prej njihova obscena karikatura – vsaj upam.
Seveda pa ne smemo pozabiti, da sta tudi Shakespearova Romeo in Julija pravzaprav otroka premožnih družin, ki jima je kljub mnogim omejitvam spričo njunega družbenega statusa tudi marsikaj omogočeno. Vsaj do neke mere je torej mogoče, da ju pri odločanju vodi enaka objest, ki stereotipno prikazanim sodobnim mladeničem narekuje njihovo nezrelo obnašanje. Julija (Julija Klavžar) je na drugi strani v maniri današnjosti zarisana kot samosvoja, razmišljujoča in rahlo uporniška mlada ženska, takole čez palec pa je nanjo tudi nekoliko bolj premaknjen fokus predstave, kot je to zaznati v izvornem besedilu. Če se tukaj pojavlja izhodišče za razmislek, kaj Julijo k Romeu pravzaprav sploh pritegne, ga uprizoritev ne izkoristi.
Z napredovanjem uprizoritev postaja manj burkaška in bolj resnobna, pojavljajo se vse daljši pasusi izvornega besedila, kostumi postanejo preprostejši in glasba (skladatelj Marjan Nečak) bolj umirjena. Ko Julija in Romeo že dodobra zaplujeta v prepovedano romanco, ustvarjalci predstave pustijo, da pobudo v gledališkem izrekanju prevzame silovitost njunih čustev, sodobne modifikacije pa se umaknejo preverjenim vzorcem. Prepoznanje, da vrhunska ubeseditev razmerja med mladima ljubimcema ne potrebuje nikakršne predelave, saj je večno relevantna, je seveda velik poklon Shakespearu. Sporočilo predstave bi lahko brali tudi takole: trenutek, ko v človeško srce vstopi velika ljubezen, je danes in pred štiristo leti zelo podoben, četudi so splošne okoliščine bistveno drugačne.
Tudi sicer se uprizoritev zaveda, da Romeo in Julija operirata predvsem v sferi čustev, kar je spretno poudarjeno na skoraj filmski način. V teku dogodkov liki večkrat spontano planejo v pesem – to se zgodi celo tako pogosto, da predstava meji na mjuzikal – in kaj je bolj čustvenega od glasbe? V začetnem delu smo tako priča plesnim kompozicijam in nečemu, kar spominja na trap, kasneje pa Julija in Romeo v žaru ljubezni pristaneta na štirih akordih in spevnih melodijah. Tukaj predstava zadane žebljico na glavico: da srečna zaljubljenost pri posameznikih vzbuja naklonjenost do slabe glasbe, je preverjeno dejstvo.
Na drugi strani predstava meji na ples in fizični teater. Mnoge menjave tona in načina gledališkega podajanja v predstavi mojstrsko pospremi izvrstna scenografija (Sven Jonke), ki se v dobršni meri zanaša na preprosto, a učinkovito fleksibilnost velikanskih belih rjuh. Te so enkrat zastor, drugič ogrinjalo, tretjič svod in četrtič odeja, vseskozi pa so prešerno bele kot nevestina obleka in grozljivo bele kot mrliški prt.
Mariborska Romeo in Julija se ozirata tako v preteklost kot v sedanjost, ostaneta pa razpeta med svojimi stališči do obeh. V predstavi ne bomo našli pretirano iskrenega izostrovanja ali subverzivnega izzivanja sodobnega časa, tudi ne sodobnega gledališča. V svojem posodabljanju uprizoritev ostaja skromno tradicionalna. Če pa smo se v gledališče podali v želji po odmerku polnokrvnega Shakespeara, tudi tega ne bomo dobili. Uprizoritev koleba med obema pristopoma, ne da bi ju zares znala združiti v presežnost.
Pa vendar! Če se podamo v brskanje po medijskih objavah ob predstavi, naletimo na izjavo Popovskega, v kateri kot eno svojih izmed glavnih motivacij za pripravo predstave navaja navdihujoč pogum, ki veje iz dejanj mladih ljubimcev. Isti pogum – pogum ob soočenju z nemogočo ali zastrašujočo nalogo, ki se je kljub vsemu lotimo, saj nas vodita iskreno zanesenjaštvo in ljubezen – je režiserja privedel do tega, da se je znova spopadel z uprizarjanjem Shakespearove klasike. V tem pogledu je uprizoritev vsekakor uspela.
Na odru Drama SNG Maribor je znova na ogled Romeo in Julija, s katerima so se ustvarjalci spopadli na svojstven način in z veliko mero zaleta, kljub negotovosti, ki brez dvoma prežema vsakogar, ki si drzne poskusiti podobno. Morda pa se vse skupaj vendarle izteče srečno. Tako kot za Romea in Julijo, ki tik pred tem, ko luč ob koncu predstave še zadnjič ugasne, na presenečenje vseh nenadoma odpreta oči! In razbijeta iluzijo. Nismo umrli, ne še, očitno niti najmočnejša droga izmed vseh današnjemu času več ne more pomagati, s tem pa je ljubezen zbanalizirana do neslutene skrajnosti.
In zdaj? Predstave je končno konec – gremo zdaj končno lahko na after?
