Reginald Rose: Dvanajst jeznih mož
Gledališka in filmska klasika z naslovom Dvanajst jeznih mož se je po nekaj časa ponovno pojavila kot delo zasedbe Šentjakobskega gledališča. Besedilo ameriškega avtorja Reginalda Rosa je oživelo pod režijskim vodstvom Ire Ratej. Vsem poznano zgodbo o dvanajstih porotnikih, ki imajo v rokah življenjsko usodo osemnajstletnika, so uprizorili Peter Teichmeister, Kajetan Bajt, Srečko Kermaver, Elias Rudolf, Marko Skok, Tomaž Cvar, Tomaž Urgl, Gašper Pavc, Janez Vlaj, Bojan Vister, Tone Bertoncelj in Jaša Levstik. Dvanajsterica je prikazala ključni problem vrednotenja človeškega življenja in odločanja o prekinitvi le-tega, ki je možno samo ob upoštevanju dejstev. Za takšno dejanje pa je lastne težave in predsodke potrebno postaviti na stran.
Ob vstopu v hrupno dvorano je, poleg šumenja gledalcev, po prostoru odmeval zvok orodij in hrup, ki ga navadno slišimo kot zvočno spremljavo gradbišč. Vtis pa je dopolnil pogled na oder. Gledališko zaveso je zamenjal polivinil, ki je zakrival rekvizite, s katerimi je prišel gradbeniški ambient še bolj do izraza. Čeprav se je dogajalni prostor besedila prestavil v dokaj nenavaden scenski prostor, je vsebina predstave še vedno ostala enaka prvotni predlogi. Dokaj fluidno dogajanje brez večjih premorov, se je odvijalo na scenografsko nenasičenem odru, kjer so sceno in kostumografijo povezovali elementi rdeče barve, ki pa na prvi pogled niso izstopali.
S svojo igro je najbolj navdušil Gašper Pavc, ki se je dobro znašel v vlogi porotnika št. 8 – skrivnostnega ter nevpadljivega, vendar razmišljujočega, sodnika, ki s svojimi argumenti predstavlja povod za nesoglasje porotnikov. Le porotnik št. 8 je namreč pripravljen za razsodbo darovati svoj čas in se že od začetka loči od ostalih, ki so popolnoma nezainteresirani in razmišljajo samo o ogledu košarkarske tekme. Postopno spreminjanje končne odločitve je uprizoritev nakazala tudi prek scenske postavitve. Na začetku je porotnik št. 8 očitno ločen od skupine, s pridobivanjem somišljenikov, pa se začetna postavitev ruši in večkrat spremeni.
V dvanajsterici je prisoten samo en mlajši moški – milenijec, ki stereotipno prikazuje svojo generacijo kot nezainteresirano in samovšečno, ki je dogajanje ne zanima in so brez lastnega mnenja. Prav tako negativno je prikazan osemnajstletni osumljenec, ki naj bi kot najstnik prikazoval primere slabega obnašanja, kar je razlog za trdno prepričanje porotnikov v njegovo krivdo. Malo več zrelosti naj bi pokazali starejši porotniki, vendar tudi ti pokažejo več zanimanja za nogometno tekmo, kot za življenje mladostnika. Svoje osebne travme in frustracije izražajo v razgretem dialogu, polnem negativnosti in nestrpnosti. Vsi so prepričani v lasten prav in si na začetku niso pripravljeni prisluhniti. V interakciji so verbalno in fizično nasilni, šele ko se začnejo poslušati in so pripravljeni sprejeti mnenja drugih, lahko pridejo do skupne odločitve, ki privede tudi do njihovega razhoda. Z načinom dialoga prikažejo aktualni problem, s katerim se srečujemo na vsakodnevni ravni, ko si nismo pripravljeni prisluhniti in si s tem otežujemo sprejemanje odločitev ter komunikacijo.
Čeprav je bil trud, vložen v predstavo, jasno razviden, so določeni elementi predstave ostali nesmiselni in gledalca odvračali od bistva. Vpeljava mlajšega člana porote se je zdela malce nepotrebna, saj je ta s svojim obnašanjem na odru odvračal fokus ostalih igralcev, svojo generacijo pa stereotipno prikazal v slabi luči. Prav tako je bila malce nerazumljiva vpeljava novega kraja dogajanja – razpadla soba, podobna gradbišču, ki je sicer delovala realistično, vendar je zgodbo speljala stran od realnosti dogajanja. Scenografija gradbišča je bila neskladna z resnim sporočilom gledališke predstave, gledalcu pa je odvzela realističen in legitimen pogled na zasedanje porote.
Kljub temu, da je imela predstava nekaj pomanjkljivosti, je uspešno prikazala prvotno idejo besedila in v gledalcu vzbudila nekaj ključnih življenjskih vprašanj. Igralci so na odru prikazali različne tipe ljudi, ki so prikazali človeške negativne značajske lastnosti, ki nas velikokrat ovirajo in nam preprečijo racionalno razmišljanje, ter nas odvračajo od resničnega problema. Ob ogledu predstave se poraja vprašanje, koliko sploh cenimo človeško življenje ter ali se lahko za tako pomembno odločitev, kot je ohranjanje človeškega življenja, postavimo svoje vsakdanje težave na stran in s pregledom dejstev sprejmemo odločitev.
