Triadni balet
Režija: Jan Krmelj
Koreografija: Žigan Krajnčan, Jan Krmelj
Scenografija in oblikovanje monumentov: Nika Erjavec
Kostumografija: Brina Vidic
Skladatelja in oblikovalca zvoka: Gašper Torkar in Kristjan Kroupa
Vizualni scenarij in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Asistentka režiserja in oblikovalka
vstopnega prostora: Nika Prusnik Kardum
Produkcija: Hana Gaber
Oblikovanje promocijske podobe: Rok Roudi
Nastopajo: Simon Šerbinek, Andraž Prokofjev, Bor Prokofjev,
Nace Novak, Arne Zalar
Premiera: 27. 9. 2019, Sokolski dom Tabor
V Sokolskem domu Tabor se je 27. 9. 2019 odvila premiera predstave Triadni balet režiserja Jana Krmelja. Uprizoritev Triadnega baleta in njegov koncept je sicer zasnoval predstavnik Bauhausove šole arhitekture, oblikovanja in umetnosti kipar in koreograf Oskar Schlemmer že na začetku dvajsetih let 20. stoletja. Izobraževalna ustanova Bauhaus, ki jo umeščamo v polje avantgarde, je stremela k funkcionalni in skorajda minimalistični industrijski estetiki, h kateri se je ozirala tudi Schlemmerjeva ideja Triadnega baleta. Z uporabo kovinskih, celo steklenih materialov za kostume plesalcev in odrski prostor je že takrat odpiral vprašanja o korelacijah med telesom in mehaniko, njegove koreografije so stremele h geometrijski natančnosti strojev, abstraktnemu matematičnemu gibanju, kar je bila med drugim posledica pospešenega vzpona industrije.
Slednje je sčasoma privedlo do prevpraševanja o interdisciplinarnosti, o povezavah med umetnostjo in industrijo, ki je šele resnično vstopala v tedanjo družbo. Tako kot Schlemmer je tudi Krmelj stoletje kasneje začel z raziskovanjem stičnih točk telesa in naravnega telesnega gibanja ter tehnologije in mehaničnega, strogo matematičnega premikanja. Pričetek Krmeljevega Triadnega baleta najprej sicer spominja zgolj na rekonstrukcijo Schlemmerjevega, saj z minimalistično, a dobro utemeljeno scenografijo (predmeti, ki so na odru, so zgolj tisti, ki so nujno potrebni za razvoj zgodbe) ter s preprostimi belimi brezosebnimi kostumi publiki prikaže izvrsten približek tipičnega Bauhausovega kubističnega Triadnega baleta, že po prvem prizoru pa nas povede v narativo, v kateri so edine vzporednice z Bauhausovim Triadnim baletom minimalitična scenografija ter vprašanja, ki si jih zastavlja.
Sodobni Triadni balet predstavlja enake stare temelje, torej do neke mere skoraj zavrača naravno gibanje, a ob tem posodablja zgolj dogajanje. Na oder je tako postavljen gibalec z amputiranimi meči, predstavljen v nekakšnem iskanju svojih nožnih protez. Z njimi se poigravajo trije plesalci, ki skušajo uskladiti gibanje svojih nog z gibanjem protez – le-te pa vodijo z rokami. S tem provocirajo gibalca, ki pleza in se po tleh plati za njimi. Zaslutimo torej naravno človeško gibanje, v katerega se steka sodobna tehnološko-medicinska praksa, fuzija teh dveh aspektov pa je prikazana v izredno dolgotrajni sekvenci, ki tudi zaradi stopnjevanja pretirano dramatičnega razkrivanja obrazov plesalcev deluje preživeta in ne-sveža. Na tej točki se celotna predstava nagiba k prisiljeni inovativnosti, kot je denimo besedilo, projecirano na pol-prosojno platno. Za na platnu zapisan tekst se zdi, da publiki vsiljuje tudi pisno narativo, s čimer seveda podvoji informacije, prikazane že na odru. Med tekstom se pojavi tudi nekaj vrstic, zapisanih z dvojiškim številskim sistemom, ki ga je nemogoče smiselno umestiti v kontekst.Gledalec postane preobremenjen z dotokom velike količine večinoma nepotrebnih informacij. Sicer drži, da je Bauhaus stremel h geometriji zaradi njene preproste lepote in estetike, kar kostumografinja Brina Vidic resnično dobro implicira z gradnjo scene in rabo kostumov, na žalost pa publiko med drugim lahko zmoti projekcija majhnih, natipkanih likov: trikotnika, kvadrata in kroga. Ne le, da se podatki ponovno po nepotrebnem podvajajo, liki na platnu med seboj niso enotni, saj niso prikazani v enakem merilu, kar pri tako estetski minimalistični sceni resno moti. Na srečo moteče podrobnosti zabrišeta tudi Gašper Torkar in Kristjan Kroupa, odlično namreč poustvarjata tako željeno industrijsko zvenečo in repetativno odvijajočo se atmosfero, ki jo je javnosti v sodelovanju s Schlemmerjem predstavil že skladatelj Paul Hindemith. Kot je slednji iz redko rabljenih glasbil pogosto vlekel atonalne kompozicije, s katerimi je gradil malo mračnejše vzdušje, sta Kroupa in Torkar oder podprla s preprostimi, a dobro premišljenimi glasbenimi fraziranji in lepim zvočnim barvanjem, kar pa podpre še Krmeljevo poigravanje z estetskim svetlobnim barvanjem odra, s čimer neprenehoma ustvarjajo mračno, a osvobojeno atmosfero. Tudi s tem predrugači primarni Triadni balet, ki je sicer igral na bolj brezosebno, a vedro vzdušje, sprememba pa gledalca nikakor ne zmoti, temveč ga lažje vpelje v narativo.
