20. januarja, 2020 / Oder / Recenzija

Sedem vprašanj o sreči

Besedilo so prispevali ustvarjalci predstave 
Premiera: 10. januar 2020 
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Slovensko mladinsko
gledališče 
Režija in dramaturgija: Tomi Janežič 
Scenografija in oblikovanje lutk: Branko Hojnik 
Kostumografija: Marina Sremac 
Asistenti režiserja in dramaturga: Tjaša Črnigoj, Mirjana Medojević,
Daniel Day Škufca 
Asistenti scenografa: Nina Rojc, Aleksander Vujović, Liza Privšek 
Izbor glasbe: ustvarjalci predstave 
Oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič, Branko Hojnik, Maša Avsec 
Oblikovanje zvoka: Tomi Janežič, Sven Horvat, Luka Bernetič 
Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj 
Oblikovanje maske: Marina Sremac, Nina Jordanovski 
Igrajo:Lovro Finžgar, Tomi Janežič, Nataša Keser, Sonja Kononenko,
Boris Kos, Maja Kunšič, Jure Lajovic, Iztok Lužar, Gašper Malnar,
Anja Novak, Matej Recer, Nina Skrbinšek, Daniel Day Škufca, Matija
Vastl

Podnaslov gledališkega potovanja je ključen v premišljanju žanrskega in formalnega horizonta pričakovanja ob vstopu v uprizoritev Sedem vprašanj o sreči., saj sedemurno uprizoritev že zaradi trajanja in stičnih ustvarjalcev vežemo na presežek pretekle gledališke sezone še ni naslova. Vendar Tomi Janežič s svojo ekipo tu uporablja kopico drugih strategij, povsem drugačnih od tistih, ki smo jih spremljali lani med sprehajanjem po dvoranah Slovenskega mladinskega gledališča. Tokrat se med sprehajanjem po Lutkovnem gledališču Ljubljana (prizorišč je tokrat kar sedem, ha) gledalci soočimo z nečim, kar bi lahko bila sreča, skupaj v nečem, čemur bi lahko rekli čudež, čeprav ne vemo, kaj točno je to bilo. V tem je zelo primerno izpostaviti, da nas v predstavo sprejmeta Čarodej (Matej Recer) in zajec (Tomi Janežič). Gledamo čarovnijo, trik, ki ga ne moremo razumeti in paradoksalno ravno s tem, da nam ga ustvarjalci skušajo razložiti, postane še bolj čaroben.

Motivi Maeterlinckove poetične Modre ptice se v uprizoritvi uprostorijo, utelesijo in upredmetijo, a vendar lahkotno, brez sistematičnih pravil, brez obremenitev. Osnovni nastavek je zgodba, ki jo plete arhitekt uprizoritve – scenograf Branko Hojnik in znotraj katere se igralska resničnost spoji z dramsko fikcijo. Nastavi se teren negotovosti, dramaturška megla, v kateri ne moremo zanesljivo ločevati med biografijami igralcev in fikcijo. V tem je na tekstualni ravni Sedem vprašanj o sreči izvirno gledališko besedilo, ki bi ga lahko brali z besedilu lastno fascinacijo nad ustvarjanjem zgodbe iz fragmentov življenja. Zgodba je boleča, v njej so družine nesrečne, v njej je nasilje, odtujenost, otroci so bolni, mrtvi. Zgodba je pravljična, v njej spregovorijo predmeti, vstopamo v sanjske prostore, ljudje so zdaj angel, zdaj noč. Ti dve osnovni poti tvorita smerokaz po uprizoritvi, ki pa ju vseskozi prepreda v trdno spleteno kito, v kateri so izmenjavanja med atmosferami nevidna: še trenutek nazaj smo bili v pravljici, zdaj smo že v nočni mori in naprej iz nje.

Sedem vprašanj o sreči. Foto: Jaka Varmuž

Najbolj impozantna v tem je prav gotovo scenografska podoba te velike predstave. Branko Hojnik z asistenti uporablja Lutkovno gledališče Ljubljana samo na sebi, ga koristi kot dejanski prostor in vanj intervenira včasih z večjimi (rekonstrukcija stanovanja), včasih z manjšimi (prizidava portala na Malem odru) posegi. V tej dinamiki se gledalec potopi v prostore (Kraljestvo prihodnosti, Dežela spomina, Vrt sreče), ki jih uprizoritev sama tudi naslavlja. Četudi smo večkrat opozorjeni, kaj vse je fejk in kaj ne. Četudi se podamo v zamegljen tunel, skorajda neprepoznaven, osvetljen z lučnimi girlandami, kasneje pa se okrepčamo s skuto v foajeju pred Velikim odrom. Paradoksalno so prostori še vedno enako močno prisotni v gledalčevi domišljiji, še toliko bolj, ko je opozorjen na mehanizme, ki jih proizvajajo in omogočajo. Podobno je s snegom, ki navkljub tehnikom, režiserskim iztočnicam, še vedno preseli gledalca v čas božiča, novega leta.

Iz tega nastavka, ki gradi ravno s tem, da ruši, se rojeva tudi nekaj najmočnejših prizorov v uprizoritvi, katerih stično točko bi praviloma lahko iskali v tem, da presežejo razmejitev med nastopajočimi in gledalci. Tako recimo na Odru pod zvezdami, ko vsi skupaj ležemo v krogu in opazujemo svoje odseve v steklenem stropu, med nami pa zaokroži reflektor (Oblikovanje svetlobe Tomi Janežič, Branko Hojnik, Maša Avsec), ki nas spremlja skozi celotno uprizoritev – luč, ki nas pelje skozi noč (kakor tudi v menjavanju prostorov sledimo lučnim girlandam, razvešenim preko celega LGL-ja). Podobno se  spoj resničnosti in odrske (ne)iluzije zgodi na Šentjakobskem odru, kjer smo edinokrat priča prostoru, ki ni fejk, prostoru, ki ga je čisto zares sanjala Anja Novak. Odpre se okno v pravi svet, v katerega lahko pokukamo med svojim lastnim in skupinskim iskanjem sreče. Drugi izjemno močan princip pa je v goli prisotnosti, ko kot gledalci spremljamo dogajanje na odru, pripovedovano s strani režiserja, igralci ali lutke pa s svojo prisotnostjo postanejo središče našega doživljanja. V tem je izjemno močan predvsem zadnji del uprizoritve, kjer iz avditorija zremo v razgaljen oder, v globini katerega se sveti stanovanje iz čistega začetka. Znotraj njega pa absolutni presežek prizor vil, čudnih, a simpatičnih: »Tega prizora ne boste videli, lahko se le zgodi, da vas katera od njih pogleda v oči.« Tako zre v nas zbor vil, ki zaživijo v maski in kostumih, njihov prizor pa je le to, da se postavijo pred nas na rampo odra.

Sedem vprašanj o sreči. Foto: Jaka Varmuž

V teh postopkih se skriva moč spajanja režije, dramaturgije in scenografije, pomembno dopolnjena s kostumografijo Marine Sremac, ki deluje po podobnem principu. V kostumih predmetov razgalja naivnost tovrstne iluzije, medtem ko v oblačilih seli odrsko dogajanje v čas zime, praznikov in intimnih družinskih okolij. Predstava tako to ne želi biti, a ravno v tem to postane, pri čemer pa gledalca večkrat pušča z občutkom, da bi si želel še več, da bi še malo užival v iluziji. Vse skupaj pa stoji na izjemno močni igralski zasedbi, v kateri je vsakršno izpostavljanje stvar osebne preference. Vodilo, otroka, sta Boris Kos in Anja Novak, ki ju spremljata njuni podobi v lutkah. Anja Novak je silovita tudi, ko na odru preprosto obstaja, s svojimi očmi predira v gledalca in uprizoritev. Bolj umirjen je Boris Kos, ki odpira bolj pot razmišljanja kot emocije in gledalca vodi po meandrih uprizoritvene misli. Nad njima bdita starša Nataša Keser in Gašper Malnar, ki tvorita nerazdružljiv tandem. Keser ponovno prepriča, da njene stopinje na odru ostanejo z gledalcem tudi po tem, ko zapusti gledališče. Podoben tandem sta mrtva brat in dedek, duo Cassata Parfait, kruh in sladoled Jure Lajovic, ki uprizoritev razširi komično in kulinarično, ter Lovro Finžgar, čigar prizor »jaz sem sladoled« ter posledičen pogrebni špalir še posebej subtilno in emotivno zareže v pokrajino tega gledališkega potovanja. Širše se družini pridružujejo še Maja Kunšič, Iztok Lužar, Daniel Day Škufca, Matija Vastl (na premieri žal odsoten zaradi bolezni), Sonja Kononenko, Nina Skrbinšek, slednja v sicer tako dolgi uprizoritvi s sorazmerno kratkimi pasusi ključno poantira začetek in konec predstave. Njena zgodba nastavi ton in bližino smrti kot eno temeljnih vsebin v uprizoritvi preko začetnega zvočnega posnetka in podbno nas iz zgodbe »prebudi«, ko z nami v živo deli nadaljevanje zgodbe z začetka.

Zasedba nas tako spremlja skozi večer, kjer včasih nastopa v svojem prizoru, včasih v vlogi lutkovnega animatorja, včasih pa jih le bežno vidimo, medtem ko se sprehajamo skozi prostore. Sedem vprašanj o sreči je polno v igralskem, režijskem in vizualnem smislu. Zvočna pokrajina oziroma izbor glasbe je oblikovana s strani ustvarjalcev predstave (kot nekakšen refren se vzpostavi skladba A trace of grace), je žalostinka, v kateri se iskri luč, glasba, ki se rojeva iz tišine snega. Sedem vprašanj o sreči je tako potovanje preko spomina, ljubezni, travme, gledališča, resničnosti, zime, noči, ki presega meje lutkovnega, kakor dramskega gledališča. V tej sneženi kepi posameznih in skupinskih umetniških govoric se gledalec umesti skozi trajanje, soobstajanje, skupno obedovanje. Iz uprizoritve tako odidemo z jasno zavestjo, da je sreča sama v iskanju sreče. Dokler jo iščemo, jo imamo.

                                                                                                              
Sedem vprašanj o sreči. Foto: Jaka Varmuž