Pogovori o ljubezni
Premiera: 12. oktobra 2019, SNG Drama Ljubljana
Režija: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Matic Starina
Scenografija: Branko Hojnik
Kostumografija: Belinda Radulović
Glasba: Branko Rožman
Koreografija: Gregor Luštek
Igra: Barbara Folchitto, Daniele Gaggianesi, Janez Škof, Jelena
Laban, Karmen Bardak, Krist Lleshi, Maruša Majer, Matia Llupa,
Srdjan Grahovac, Zvezdana Novaković
Govoriti o ljubezni je težko. Kot bi beseda to čisto in iskreno čustvo nekako potvorila, izumetničila in posledično izničila. V mednarodni gledališki koprodukciji Pogovori o ljubezni se zato ljubezni lotevajo na izviren način – skozi že pozabljene tradicije, mite in ljubezenske zgodbe, katerih fama kljubuje prostoru in času.
Režiser Jernej Lorenci je na veliki oder Drame, kot smo že vajeni, postavil izviren koncept avtorskega projekta, ki je tokrat vključeval mednarodno igralsko ekipo iz Slovenije, Italije, Črne gore in Albanije. Premierno so predstavo postavili na oder v Črni gori, Slovenija je bila naslednja, sledile bodo še premiere v preostalih sodelujočih državah in gostovanja širše. Mednarodna zasedba se odraža v jezikovni podobi, saj z odra odmevajo vsi štirje jeziki; v določenih delih gre za prevajanje, spet drugje pa za premišljeno izbiro specifičnega jezika. Nepoznavanje tujih jezikov ne vpliva na ogled predstave, saj je slovenščina še vedno v vlogi povezovalnega jezika. Medkulturni vidik je ustvarjalcem omogočal tudi, da so na ljubezen pogledali iz zelo različnih perspektiv, a hkrati iskali skupno bistvo, ki ga to najbolj univerzalno čustvo zagotovo premore.
Telo uprizoritve, na katerega se navezujejo različni zanimivi kulturni običaji, izpovedi, povezane z ljubeznijo, tvori enotedenska priprava na tradicionalno albansko poroko, v kateri se izmenično znajdemo v hiši bodoče neveste in hiši bodočega ženina. Razlike v pripravah podčrtuje patriarhalni odnos, pri katerem lastninska pravica do neveste preide iz očeta na moža. Četudi bodoča nevesta res lahko samo pleše po strogo narekovanem taktu, pa tudi bodočemu ženinu ne ostane veliko izbire – nalivajo ga z žganimi pijačami, od vseh strani pa letijo udarci raznih sorodnikov, ki ga na tak način pospremijo v predpisano vlogo moža in zaščitnika. V tem smislu se predstava kaže kot aktualna, saj kljub temu, da obravnava domnevno zastarele tradicije, povezane z zakonom in zakonskimi vlogami, subverzivno izpostavlja še vedno prisotna družbena pričakovanja o vlogi spolov.
Ključna težava ni v vsebini, ampak v sami strukturi predstave. Ta je sicer načrtno precej razdrobljena in razvlečena, kar je posledica že omenjene večjezičnosti, predvsem pa velike mere igralske svobode pri iskanju lastnega izraza. Režiser (Jernej Lorenci) in dramaturg (Matic Starina) sta se pri svojem delu najbrž oprla na procesne dramske zvrsti (izobraževalna drama, sociodrama, psihodrama …), ki so bolj kot v dodelan končni produkt usmerjene v sam študijski proces. Rezultat je avtentična igra (če sploh še lahko govorimo o klasični »igri«) vseh na odru, kot se je ta kazala v mnogoterosti jezikov, gibalnih in inštrumentalno-pevskih vložkov, ki so vsak zase stali premišljeno in dodelano, celoti pa je umanjkala rdeča nit. Vsi igralci so v predstavo dali velik del sebe in daleč presegli zgolj obrtniško spretnost; posebej velja izpostaviti energičen nastop Barbare Folchitto (Italija), mirno, a učinkovito prezenco Jelene Laban (Črna gora) in humorno medjezikovno posredovanje Srđana Grahovca (Črna gora).
Glasbeni deli so še eno dodatno sredstvo igralskega izražanja, a premišljena izbira tako inštrumentalnih kot pevskih vložkov predstavlja nekakšen oddih od verbalno precej nasičenih prizorov. Tako učinkovito dopolnjujejo različne zgodbe in delujejo medkulturno povezovalno, saj je glasba jezik, ki ga vsi razumemo. Posebej impresivna je Zvezdana Novaković (Slovenija), ki tako s svojim šolanim glasom (izhaja iz tradicionalnih elementov ljudskega petja na Balkanu) kot igranjem na harfo v predstavo vnaša element prave glasbene mojstrovine. Sicer se je pod avtorstvo glasbe podpisal Branko Rožman, ki je del Lorencijeve stalne ekipe sodelavcev. Enako velja za koreografa Gregorja Lušteka, pri čemer gib pride bolj do izraza šele v drugem delu uprizoritve, ko igralci poskušajo posnemati različne živali pri paritvenem plesu. Če zanemarimo ne ravno smiselno umeščenost slednjega v samo dramaturgijo predstave, je koreografija prepričljivo izdelana.
Scena (Branko Hojnik) je pretežno minimalistična – v ozadju sta dve tabli, na kateri med predstavo igralci postopno zapisujejo visokoleteča gesla, kot so ljubezen, svoboda, upanje ipd. v vseh štirih jezikih, kar sicer še dodatno zaustavlja tempo predstave. Pred tablami pa v polkrogu stojijo stoli in mize, pripravljeni za poročno gostijo. Tako pri sami sceni kot izbiri kostumov (Belinda Radulović) se kaže želja po avtentičnosti same situacije ter likov/igralcev v njej.
Igralska ekipa je v medijih in gledališkem listu večkrat izpostavila oblikovanje iskrenih vezi skozi proces nastajanja uprizoritve in zasluge za to pripisala režiserjevi ideji izvirnega avtorskega projekta. Na odru je ta pozitivna medosebna dinamika nedvomno opazna, a premalo režijsko in dramaturško izčiščena, da bi vase potegnila tudi gledalca. Četudi je moral biti sam proces študija predstave precej poglobljen in temeljit, saj so v končnem izdelku zbrane mnoge različne iztočnice in asociacije na čustvo vseh čustev, je žal že tako, da bi lahko bile besede v Pogovorih o ljubeznih nekoliko bolj skrbno izbrane …
