Oder

Edward Clug: Peer Gynt

z Ibsenovega junaka, ki je veljal za samozavestnega in lahkomiselnega zapeljivca, ki se celo življenje peha za priznanjem lastne individualnosti, Clug ustvari izgubljenega junaka, ki sprejema napačne odločitve in je vsakič znova izgubljen v svetu, v katerem se ne znajde najbolje.

Stephen Karam: Ljudje

Tako samo besedilo kot tudi aktualna postavitev drame Ljudje je zagotovo presežek v sodobni dramski produkciji, saj uspe s specifičnim predstaviti univerzalno, z osebnim širše družbeno.

Alan Lightman: Einsteinove sanje

Ob ogledu predstave se gledalec lahko vživi in poistoveti s predstavljenimi kadri, saj prikazujejo vpliv življenjskih dogodkov na potek našega osebnega časa.

Avtorski projekt Igorja Pisona: Drugibutalci

Drugibutalci so navsezadnje korektna predstava, ki si jo je sicer zanimivo ogledati in o njej razmisliti v okvirih današnjega časa, vendar pa po ogledu ne pušča dolgotrajnega pečata.

Čakajoč Supermana: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Govoriti o ljubezni je izziv, v katerega so zagrizli s preciznostjo in hkrati lahkotnostjo. Ljubezen v predstavi ni romantično izumetničena ali naturalistično zbanalizirana, temveč je preprosto odnos med ljudmi.

Nejc Gazvoda: Tih vdih

Male družinske tragedije, medsebojni odnosi družinskih članov in posamezne skrbi, dileme in frustracije vsakega lika posebej ustvarijo celoto, ki je tako zelo naša, da se nas močno dotakne.

Marguerite Duras: La musica II

In kaj bi bilo, če bi bila sama ljubezen dovolj?

Milko Lazar, Drago Ivanuša: Moški z nožem / Kompozicija

Predstava postreže z različnimi možnostmi, ki jih ponuja baletni oder, hkrati pa se zaokroži v skupni ideji problema človekove eksistence v današnjem svetu, ki v baletni formi dobi drugačno, estetizirano podobo.

Gotthold Ephraim Lessing: Emilia Galotti

Ključna pozornost je usmerjena v igralske dialoge, ki z različnih perspektiv osvetljujejo osrednjo temo: prinčevo obsedenost z lepo, pobožno Emilio, obljubljeno v zakon drugemu.

Pippo Delbono: Radost / La Gioia

Lahko bi rekli, da se predstava, kljub svoji nekonvencionalnosti, vrne h koreninam gledališkega namena.

Pippo Delbono: Evangelij / Vangelo

Neverjetno, vizionarsko, predvsem pa iskreno, so krovni pojmi teatra Pippa Delbona, ki temelji na močnih vizualnih dražljajih, izraziti glasbeni spremljavi, ki jo zaokroži predvsem z globokim in ganljivim izborom besedil. 

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Zapiski blazneža

Zapiski blazneža je glasbeno-gledališka predstava, ki je, s kombiniranjem multimedijskega izraza in sodobne opere, prepričljiv odrski prikaz shizofrenije.

Ingrid Berger Myhre: Vrzeli

zaradi upočasnitve teksta in svoje vsebine ostane v spominu.Predstava Vrzeli se v nadaljevanju še naprej skozi serijo različnih prizorov poigrava z besedilom in s tem, kar konotacije besedila implicirajo ter nam vseskozi prepušča, da si ustvarjamo lastne povezave med gibom, sceno in tekstom.

Jacques Offenbach: Hoffmannove pripovedke

Edini premislek, ki ga Hoffmanove pripovedke po tovrstni režijski, scenografski in kostumografski obdelavi ponujajo, je, če je ljubljanska opera sploh še prva v Sloveniji, ali se je po zadnjih mariborskih uspehih in v skladu z evropskimi političnimi silnicami tudi sama ustvarjalna iskrica preselila na vzhod države.

Honoré de Balzac: Mercadet ali Poslovni človek

''Zakaj misliš, da imajo gledališke igre z nepridipravom v glavni vlogi največ gledalcev? Ker grejo na koncu vsi ven iz gledališča polaskani, misleč: Vendarle sem jaz boljši od tega lopova!''

Enya Belak Gupta: Modro črnilo

Koreografinja v predstavi prepleta dve področji: birokracijo, s katero se povezuje tudi v dosje oblikovan gledališki list in tematiko odnosa med dvema plesalcema na odru.