Isabelle Schad: Odsev (CoFestival 2021)
Koncept in koreografija: Isabelle Schad Soustvarjanje in izvedba: Jozefen Beckers, Barbara Berti, Frederike Doffin, Ewa Dziarnowska, Josephine Findeisen, Przemek Kamiński, Mathis Kleinschnittger, Manuel Lindner, Jan Lorys, Claudia Tomasi, Nir Vidan, Natalia Wilk Dramaturško sodelovanje: Sasa Božić Umetniška asistenca: Claudia Tomasi Glasba in zvok: Damir Šimunović Svetlobno oblikovanje in tehnično vodstvo: Emma Juliard Tehnika: Andreas Harder, Dominik von Stillfried Oblikovanje kostumov: Charlotte Pistorius Asistenca oblikovalca kostumov: Maja Svartåker Teoretska asistenca: Elena Basteri Izvršna produkcija: Heiko Schramm Produkcija: Isabelle Schad Koprodukcija: HAU Hebbel am Ufer, Pact Zollverein Essen Gefördert durch Hauptstadtkulturfonds, Berliner Senatsverwaltung für Kultur und Europa Unterstützt durch Wiesen55 e.V., Goethe-Institut Indonesien Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija Ogled predstave: 25. november 2021, Kino Šiška, Katedrala, Ljubljana
V četrtek, 25. novembra, se je pričel deseti mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival. Na otvoritvi se je s sodobno plesno predstavo Odsev (Reflection) predstavila koreografinja Isabelle Schad, ki je leta 2019 za svoje izjemne dosežke na področju sodobnega plesa prejela Nemško plesno nagrado. Koreografinja, ki je pričela plesno trilogijo na temo kolektivnih teles, Collective Jumps (2014), Pieces and Elements (2016) ter Odsev (Reflection, 2019), z željo po uprizoritvi, da bi se telesa med sabo ali z drugimi srečevala le še v svoji materialni in človeški potencialnosti, je prikazala poglobljeno in večplastno raziskavo gibanja.
Med petletnim koreografskim projektom (2014–2019) se je Isabelle Schad spopadala z vprašanjem, kako lahko posamezna telesa vzniknejo v kolektivu. Med drugim, kako se lahko umaknemo pogojevanju in egu osebe, da bi našli drugačen odnos do sebe in drugih. Koreografinja se je ukvarjala s potencialnostjo človeških prisotnosti, ki lahko vzniknejo na način kritičnih modalnosti dejanj samo, kadar telesa vstopijo na področje razlike, pod pogojem tega, kar lahko šele postanejo. Torej, ni je zanimalo samo, kaj naša individualna ali kolektivna telesa so, temveč kaj lahko šele postanejo. Od utopije skupnosti v predstavi Collective Jumps prek analogije narave v Pieces and Elements je koreografinja v zaključnem delu trilogije stopnjo avtonomije posameznika močneje premaknila v ospredje. Namreč, posameznik ni bil zgolj protagonist, temveč tudi pogonski motor celotne skupine. Tako se je delo osredotočalo na energijske in fizične sile, zaradi katerih se premikamo, ter na pomembnost singularnosti za premikanje drugih; vsakdo je bil lahko jedro, gonilna sila, protagonist, seme ali žrtev, okoli katerega se je skupina oblikovala ali pa se je nanjo odzival. Od začetka do konca predstave je gledalcu impliciran občutek nujnosti giba, občutek teles, ki nenehno delujejo, so pripravljena poiskati kolektivne in individualne strategije, ki jih potrebujemo za obstoj, sobivanje, vztrajnost. Predstava ima tudi pridih družbeno-politične razsežnosti, saj je po mnenju koreografinje to refleksija mikropolitike in njenega ozaveščanja, vendar pravi, da je njeno delo bolj v skladu z odnosom, ki nasprotuje pogojevanju in birokratizaciji človeštva. Se pa z veseljem vzdrži te trditve. Vsakemu gledalcu namreč dá možnost, da vidi, kar vidi, in se s predstavo poveže na podlagi lastnih izkušenj in perspektiv.
Odsev je možno opisati kot zaznavanje, opazovanje, preobrazbo, perspektivo. Delo vabi v hibridno cono, sestavljeno iz figur, verižnih reakcij in zrcalnih realnosti, neživih in živih, rezonirajočih teles. Mnogo je takih, ki se lahko zlomijo, razpadejo na posamezne dele in ponovno sestavijo skupaj. Pri tem igra pomembno vlogo refleksija gibanja, pa tudi zorni kot. Namreč, predstava se prične s posamično hojo enajst nastopajočih (šestih žensk in petih moških) od avditorija proti odru, kjer jih je pričakal vrtljivi oder. Kot že omenjeno, pomembnost zornega kota hitro pride v ospredje s pozitivno konotacijo, saj takšnih prezentacij nismo vajeni. Vsi nastopajoči so se med predstavo pojavljali kot osebe, povezane z drugimi v svoji edinstvenosti. V poteku uprizoritve je vsakdo prevzel vsako vlogo – protagonista, pomočnika, žrtve ali vodje. Nastal je zapleten sistem izmenjavanja, ki je vodil v nenehno spreminjanje figur. Vloge nastopajočih in njihovi vzorci gibanja so se ponavljali in reproducirali tako, da se je celotna predstava zdela kot neskončen proces zrcaljenja in vsak gib se je kot verižna reakcija pretakal v naslednjega. Lahko bi rekla zgolj: kontinuiteta. S številnimi ponovitvami enakih gibov je predstava gledalca navdala s pričakovanjem nove sekvence še ne videnih/nepoznanih gibov. Torej močno čutna izkušnja, ki dá gledalcu možnost kontemplacije. Z gledalčevo že tako prebujeno željo po mentalnem odkrivanju novih gibov in sestavljanju teh bi predstava še dodatno navdihnila in predala možnost večjega občutka povezave s samo predstavo. Vendar je občutek, ki prevlada, negotovost slednjega.
Tako kot se je predstava začela – s hojo po vrtljivem se odru vseh nastopajočih – se je tudi končala – s pogledom na sočasno individualna in kolektivna telesa. Ob koncu pa je pozornost pri gledalcu vzbudila zadnja zborovska pesem Bachovega Pasjona po Mateju kot slušni dražljaj, ki je napolnil sobo, ko se je spustila zavesa. Na tem mestu je zaključek predstave ponudil gledalcu možnost biti sam s sabo in glasbo, torej vnovično kontemplacijo. Če bi ustvarjalci temu posvetili malce več časa, bi se gledalec dejansko lahko prepustil kontemplaciji brez skrbi po apatičem doživljanju večera. Rada bi omenila, da obstaja tanka meja med tem, da te predstava pusti z občutki nevednosti, zmedenosti, morda celo ravnodušnosti (kar se je opazilo še posebej pri mlajših obiskovalcih, saj je bilo med njimi videti vsesplošno nerazumevanje zgodbe) ali pa te, na drugi strani, opremi z veliko vsebine za razmislek.
Lektura: Uršula Gačnik