8. 4. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Kako smo prišli do sem? (52. Teden slovenske drame)

Avtorja in izvajalca: Matej Recer in Gregor Zorc
Avdio: Damjana Černe
Dramaturško svetovanje: Uroš Kaurin
Tehnično vodenje: Andrej Firm (Moment) in Grega Mohorčič (Glej)
Fotografija: Andrej Firm in Ivian Kan Mujezinović
Snemanje: Hyperraw Digital
Oblikovanje plakata: Mina Fina in Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee
Odnosi z javnostmi: Maša Stošič (Moment) in Tjaša Pureber (Glej)
Producenta: Zoran Petrovič (Moment) in Tjaša Pureber (Glej)
Partnerja: Moment in Gledališče Glej
S podporo: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Maribor in Mestna občina Ljubljana
Datum premiere: 4. december 2020, GT22, Maribor
Datum ogleda: 3. april 2022, Prešernovo gledališče Kranj

Na 52. Tednu slovenske drame se je odvila v spremljevalni program uvrščena uprizoritev Kako smo prišli do sem?, ki sta jo ustvarila Matej Recer in Gregor Zorc, igralca v omenjeni predstavi. Preprosta, a učinkovito  zasnovana forma se je izgradila tudi z Urošem Kaurinom in njegovo dramaturško pomočjo, ki je pridala misel, da mora biti igralec tudi dober pripovedovalec.

Tako nas Zorc in Recer na začetku očarata z opisovanjem prigod, ki so se v  primeru prvega pripetile njemu in njegovim bližnjim, medtem ko se je Recer navezoval bolj na potek osebne zgodovine in na blag način razreševal nerazrešljive situacije, povezane z njegovimi predniki. S simbiotičnim pripovedovanjem zgodb nas oba ohranjata prijetno vpletene v pripoved, hkrati pa z izmenjavanjem dramskega govora pripovedovalca med pripovedmi samimi ohranjata tenzične trenutke in svežino. S sproščeno igro in predvidljivo, a pozornost prevzemajočo formo tako samega pripovedovanja oziroma pogovora kot scenografske in telesno precej pasivne scene si vzameta ves prostor, potreben, da z vsebino povedanega pritegneta publiko.

Kako smo prišli do sem? Foto: Andrej Firm

Za mizo, na kateri izredno počasi, a kontinuirano pipravljata narezek, sedita tako, da sta usmerjena proti publiki, s katero imata monološko-dialoškim oblikam govora navkljub konstanten in pristen stik. Z iskrenim odzivanjem na dejanja drug drugega ohranjata vitalnost in pretočnost odrskega dogajanja, ki nas večkrat nasmeji bodisi zaradi vsebinskega prebliska bodisi zaradi interpretacije igralčevega besedila. Edina vsebinsko moteča godlja se pojavi precej na začetku dogajanja, kamor je vpletena anekdota/šala o nekrofiliji, ki na žalost ni niti sama po sebi okusno zastavljena, izvedba pa neokusnosti nič kaj ne popravi.

Zares neokusna pa je predvsem zgodovina Recerjeve družine, ki je bila primorana preživeti bivanje in celo rojevanje novih otrok v taborišču med 2. svetovno vojno, vzpostavitev novega življenja, postati delne sirote oziroma funkcionalno prave sirote, smrti, odhod očeta itn. Kontrast se pojavlja v Recerjevih pripovedih, ki poudarjajo negativnejše vidike bivanjske tematike, in v Zorčevih pripovedih, ki anekdotično prikazujejo bolj hedonističen vidik življenja, v obojem pa je navzoča primes samoironije. Rdeča nit, ki je prisotna v uprizoritvi in ki jo lahko navežemo tudi na trenutno dogajanje v Ukrajini, pa prevprašuje, kako lahko v tako kratkem življenju sejemo toliko sovraštva, koliko smrti in življenj je potrebnih za življenje, kako lahko kot posamezniki po mnogih padcih še vedno vstanemo, kako naj premagamo svojo preteklost in predvsem, kako lahko kljub toliko izgubljenemu še vedno najdemo srečo.

Kako smo prišli do sem? Foto: Andrej Firm

Skozi aktualizacijo starejšega dogajanja opazimo isti vzorec, ki je prisoten v sedanjosti in ki bo verjetno prisoten še vsaj nekaj časa. Ravno to je verjetno razlog, zakaj je predstava vključena v letošnji spremljevalni program Tedna slovenske drame: pokoronsko življenje nas je za trenutek umirilo, a hkrati nas je popeljalo v intimen premislek o sebi in družbi, v kateri bivamo. Osebne zgodbe in intimne prigode, ki se v bistvu tičejo zgolj pripovedovalcev, so publiki predstavljene na način, da se lahko tudi sami vpletemo v potek, vsebino, predvsem pa v »tisto višje«, v nekaj večjega od nas samih. Življenje lahko živimo kot težki individualci, a predstava nas nagovarja, da je to vselej le nekaj, kar definiramo, osmislimo z odnosi in navsezadnje: odnosi doprinesejo trohico bistva, s katerim je naša zahodna kultura tako obsedena. Odnosi so alfa in omega in vse vmes. Z že omenjeno pristno in toplo igro, intimo, s preprosto, a elegantno zastavljeno uprizoritvijo nas Recer in Zorc popeljeta skozi sebe v nas same.

Lektura: Uršula Gačnik

Kako smo prišli do sem? Foto: Andrej Firm