Jazz

Premiera: 31. 12. 2020 
Režiser: Nejc Gazvoda 
Dramaturginja: Eva Mahkovic 
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar 
Kostumografka: Katarina Šavs 
Avtor glasbe: Igor Matković 
Lektor: Martin Vrtačnik 
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos 
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš 
Nastopajo: Ajda Smrekar, Sebastian Cavazza
Ogled predstave: 14.1.2021

Ona in on na silvestrsko noč na strehi. Zgodba o marsičem, še najmanj o ljubezni med njima. Jazz je bolj kot pričakovano vzpostavljanje dvojine, tenkočuten poskus vračanja zmečkanih ednin in predvsem pripoved o času, v katerem je vsak človek s svojo nesrečo in osamljenostjo dvoje: konstanta in hkrati izumljen na novo.

Avtor besedila in režiser Nejc Gazvoda po nepozabni družinski drami Tih vdih, ki jo je prav tako spisal za MGL, z romantično dramo Jazz nadaljuje s tem, kar mu gre najbolje od rok. Mojstrski je v prikazovanju posameznikov v njihovi neponovljivosti in pretanjen pri operiranju odnosov med njimi, ki so skladno z liki veličastno nezamenljivi, a v svojem bistvu tako zelo človeški, da je v njih prepoznati občo izkušnjo občutij. Jazz je zgodba, pri kateri dejstvo, da sta na odru moški in ženska, ni dovolj močna predpostavka za ljubezen  in ki tudi silvestrski noči, ki jo skupaj doživita petkrat, odvzame pregovorno pravljičnost. Nasploh se predstava tako zelo trudi ubežati romantičnim klišejem, da se zdi, da pri tem pozablja, da je tudi upiranje klišejem njihova nova, mlajša vrsta. Da je žensk, ki ne marajo “ne otrok, ne psov, ne rož” danes toliko, da niso več nobena izjema in da je tako tudi z moškimi, ki v krizi srednjih let spoznajo, da so njihove mladostne sanje ostale neizživete. Prej kot očitek avtorju gre pri tem za prepoznanje dejstva, da so izrabljene forme neogibne, ker smo taki, torej prepisani, nesamosvoji in ukalupljeni – ljudje. Lika, ki sta brez imen ravno zato ker niti v lastnem življenju nista glavna akterja, rešuje dejstvo, da se svoje nepomembnosti in majhnosti zavedata in da sta vsaj v odnosu, ki med njima nastaja, iskrena in celo grobo, neusmiljeno človeška. Pri tem sta seveda oba, tako Ajda Smrekar kot Sebastian Cavazza, pričakovano odlična in prepričljivo uigrana.

Struktura predstave potrjuje njeno vsebino; zgrajena je epizodično, pri čemer je vsak nov silvestrski večer naslednja epizoda, ki temelji na enakem neobvladujočem načelu, kot ga za svoji življenji ugotavljata lika, da se namreč v enem letu zgodi oboje: nič se ne spremeni in hkrati vse. Ponavljanje variirajočih elementov ne moti, še več, ustvarja prijetno atmosfero internega rituala silvestrske noči, za katero se zdi, da je v nasprotju z ostalimi dnevi v letu edini stalni oprijem obeh likov. Ritem predstave ravno zato po eni strani vseskozi organsko, neprisiljeno valovi, ker se obenem vrača in gradi na novo ter hkrati ohranja vznemirljivo napetost nepredvidljivega. Pri tem velja omeniti zanimivo dvojico humorja in tesnobe, ki polni hitre replike in odzvanja v tišini med njimi. Nenavaden binom tako podčrtuje vseskozi dvojno atmosfero, ki  zaradi njune medsebojne vzajemnosti pušča gledalca z izkušnjo obojega.

Ostali elementi predstave s svojo premišljeno in nevsiljivo prisotnostjo gradijo dodaten prostor za lika, ki na odru ostajata glavni poudarek. Streha razkošne vile, v kateri se dogaja zabava, od katere tako kot od svojih družbenih vlog bežita moški in ženska, zahteva minimalno scensko postavitev (Darjan Mihajlović Cerar). Tla odra so tla strehe, na kateri sta nad mestom dvignjena, zato okrog njiju ni ničesar, kar poudarja dejansko in metaforično izločenost obeh likov iz okolja. Črnino minimalizma razbijajo odlični kostumi (Katarina Šavs), v katerih se pojavljata, ker gre vendarle za zabavo v maskah, ki zopet ne stojijo sami po sebi, temveč sugestivno napeljujejo na zakrivanje in preoblačenje resničnega jaza. Prvo in zadnje leto sta oba našemljena v ptiča, izteklo obdobje petih let srečevanj se s ponovljenim »dress-codom« dodatno zaokroži in leta 2020 tudi aktualizira, ko je zabava odpovedana in ostaneta doma, ona na eni strani telefonske zveze v pidžami, on v beli srajci na drugi strani. Gazvoda je poseben premislek namenil glasbi (Igor Matković), na kar opozarja že naslov. V intervjuju za RTV SLO je povedal, da sta z Matkovićem veliko pozornosti posvetila tempu in tonom predstave in da sta igralca dva inštrumenta. On je po poklicu pianist, kakor ga ona tudi večkrat pokliče, in tudi ognjemet, ki vsako leto prekine njun pogovor, se zmeraj bohoti ob spremljavi jazz glasbe.

Najbolj trdna nit predstave, ki likoma daje neubranljivo silovitost, je v tem, da jima uspe ohraniti to, zaradi česar sta se na strehi prvo leto sploh znašla. Na koncu ostaneta, kar sta na začetku bila; le dva posameznika. Nezaokrožena, nepopolna in nepomembna posameznika, za katera ni izhoda v klasični dvojini. Njuna dvojina, če bi želela nastati, bi morala biti drugačna, kot vse dvojine, v katere sta se poskušala stlačiti prej. Tvorjena, ne z namenom, da bi nesreča enega tanjšala nesrečo drugega in obratno, temveč da bi dve nesreči živeli vsaka svoje lastno življenje in obenem skupaj. Gre za konec, za katerega nisi prepričan, da ga želiš videti, ker kriči, da je edina konstanta človekovega življenja dejstvo, da ga najprej živiš sam s sabo. Kdo sem torej jaz, sem tako kot ona in “nimam pojma, kaj hočem” ali tako kot on “točno vem, kaj hočem, ampak to nikoli ne bom”? In kaj početi z eno ali drugo ugotovitvijo? Tesnobo ob spoznanju, da si, kdor pač si, zmanjšuje le olajšanje ob dovoljenju, da se temu, torej sebi, nehaš upirati. Kljub temu se po predstavi ne diha lažje.