Razmetana soba
Avtorja: Klemen Kovačič, Nik Žnidaršič Idejna zasnova: Klemen Kovačič Dramaturgija: Nik Žnidaršič Scenografija: Katarina Planinc Kostumografija: Klemen Kovačič, Katarina Planinc Oblikovanje luči: Maša Avsec Oblikovanje zvoka: Gašper Lovrec Vodja zvoka: Mitja Vasić Datum in kraj premiere ter ogleda: 8. december 2022, Kulturnica LGL
Kulturnica Lutkovnega gledališča Ljubljana je 12 kvadratnih metrov velik prostor, ki je 8. decembra 2022 nasičen s predmeti služil za premiero predstave Razmetana soba avtorjev Klemna Kovačiča in Nika Žnidaršiča. Kovačič, tudi idejni snovalec uprizoritve, se kot edini igralec na odru loteva tematike asociacije in spomina, vezane na materialno, kar lahko opišemo kot predmetno gledališče.
Avtofikcijsko delo nam z naraščajočo dinamiko razkriva življenje scenografskih predmetov (Katarina Planinc) in posledično emocij ter omenjenih igralčevih spominov. Ta odkrite, že dolgo neupora(blje)ne predmete inovacijsko postavlja v kompozicije, ki korespondirajo z dogodki v njegovem življenju; sprva to počne izredno nežno in subtilno, zaradi česar je uvodni del uprizoritve kanček teže berljiv. A z dobro zasnovano in surovo dramaturško strukturo (Nik Žnidaršič) se očitno ločeni, toda med seboj navezani prizori kaj hitro prelevijo v intrigantno kaotično osebno izpoved, ki tudi brez očitne vsebinske zgodbe, denimo kronološke in/ali z besedami de facto izpovedane, gledalca vase posrka.
Kovačič se vsakega odrskega dejanja loteva s kirurško natančnostjo, ki njegovi igri pritiče tudi sicer, a je v tako zasnovanem delu nujno potrebna; do kakšne napake ne sme priti zaradi strogo odmerjene časovnosti in jasno začrtane rabe predmetov v tej, saj se lahko vse poruši. Tako nas ustvarjalec osupne ne le s preciznim udejanjanjem predmetnosti, temveč tudi z menjavo čustvenega in skoraj osebnostnega stanja med prizori ter z gibalnim aspektom svoje igre, ki je nezanemarljiv in nam neopazno, a brezkompromisno pomaga pri razumevanju strukture, lika in njegovega stanja, ki ga v večini primerov tudi gradi (v nekem bolj gibalnem delu se ozre na reference svojih ostalih predstav, kar je prikrito, še vedno celostno, a, če to opazimo, neizmerno zabavno). Redko nam je namenjeno, da v gledališču opazujemo izgradnjo lika skozi fizis – imena na slovenski sceni, ki svoje like in predstave kontinuirano snujejo tudi na telesnosti, bi namreč lahko prešteli na prste.
V zgodovino lika ustvarjalca nas še vedno peljejo predmeti, ki jih ustvarjalčev (subjektivni) spomin definira in nam razkriva nanje navezujoče se v makro- in mikrokozmusu. S starim diaprojektorjem, na ali pred katerega so položene stvari, ki jih avtor skuša opazovati, je naša pozornost preusmerjena na detajle, ob končnem stresanju dobesedno stotin in stotin drobnih barvnih ploščkov pa nas popelje v atmosferičnost ter izliv neke nam neznane ali ne nujno umeščene, a lastne in avtogene nostalgije. Prek tega nas pelje po skritem delu sebe, ki ni tu, da bi osmišljeval ali pripovedoval in nas silil k čustvovanju, temveč zgolj prikazuje in slika. Ker je spomin vezan na samega spominjajočega, tako dobimo pristno sliko stanja lika ustvarjalca, kot jo doživlja sam, zaradi česar gledalce še bolj vpelje vase in jim nepriganjajoče razgrinja svoje življenje. Ob tem se zlahka spomnimo na Mlade leve 2019, ki so se ubadali s čustvenim materializmom, torej takisto s predmeti, ki predstavljajo nek delček življenja in ga malodane uprizarjajo, a celoten festival se je odvijal v ekstremih empatije in (po)čutenja ali popolne, skoraj teoretske distance, medtem ko Razmetana soba prijetno niha med stanjema, kar je torej razlog, da je gledalec v predstavo popeljan nežno in ga prepriča sama uprizoritev.
Avtorji nas zatorej ne želijo prepričati o ničemer (kar je močan element kar nekaj predstav v zadnjem času; očitno so v porastu), z njimi ne iščemo resnice in ne želimo sestaviti celotne zgodbe, ni moteče, če se s čim ne poistovetimo, ker to ni namen. Nihajoč med ironijo in resnobnostjo, blagim tempom in dinamiko ter skoraj maničnim udejanjanjem, jasnim ter ne popolnoma razumljivim smo v postopnem izčiščevanju (ali meglenju) postavljeni v srž osebe, ki stoji pred nami na odru. V končnem vrhu nas preseneti, do kakšne mere se oseba razkrije – pri tem pomagata do tedaj pretanjeno podpirajoča svetloba (Maša Avsec) in na zaključnem mestu udaren zvok (Gašper Lovrec) ter izjemna strukturna zaslomba. S svojo odprtostjo nam uprizoritev torej dopušča svojevrstne interpretacije in opazovanje, a sočasno tudi neomajno zadovoljstvo in navdušenje.
Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik
